Spomnite se 23. avgusta – spomini na totalitarne režime

Film: https://youtu.be/Ncou5M6uqVw

Kazimierz Moczarski se je rodil leta 1907 v Varšavi. Diplomiral je iz prava na Univerzi v Varšavi leta 1932 po služenju vojaškega roka. Po študiju na Univerzi za novinarstvo je Moczarski dve leti odšel v Pariz, kjer je študiral mednarodno pravo na Institut des Hautes Études Internationales. Pozneje je delal na ministrstvu za socialne zadeve, ki se ukvarja z zakonodajo o delovnih pogojih.

Moczarski je bil med nemško okupacijo dejaven član domovinske vojske, ki je kot vodja preiskovalnega oddelka v uporniškem uradu delal v uradu za informiranje in propagando. Eden od ukrepov, ki jih je organiziral, je junija 1944 iz oborožene bolnišnice prevzel ducat zapornikov. Med varšavsko vstajo je bil odgovoren za eno od štirih radijskih postaj, ki jih je sam postavil, poleg tega pa je postal urednik WiadomościPowstańcze (insurgence News – dnevni časopis Uprisinga). Za svojo dejavnost je prejel zlati križ za zasluge. Potem ko so Nemci popolnoma uničili Varšavo, je Moczarski ponovno aktiviral informacijske in propagandne centre domače vojske v Krakovu in Częstochowi.

Avgusta 1945 so Moczarski aretirali novi komunistični organi, ki so začeli kampanjo za izkoreninjenje vse morebitne opozicije. Leta 1946 je bil Moczarski obsojen na deset let zapora, pozneje pa skrajšan na pet let. Leta 1949 se je na vrhuncu stalinizma začel nov krog zaslišanj zoper Moczarski, leta 1952 pa je bil nazadnje obsojen na smrt. Moczarski je v dopisu sodišču navedel 49 načinov mučenja, ki so bili uporabljeni zoper njega. Njegovo pridržanje z nemškim poveljnikom SS Jürgenom Stroopom v tem obdobju je bila ena od metod, ki so jih uporabili njegovi zatiralci, ki so poskušali prekiniti njegovo oporoko. Moczarski v pogovorih z izvršiteljem omenja stroopove sprehode, pakete od doma, osebno knjižnico ter pravico do prejemanja in pošiljanja pisem, vse pravice, ki so mu bile zavrnjene. Po smrti Stalina leta 1953 je bila Moczarski kazen spremenjena v dosmrtno zaporno kazen, vendar o njej ni bil obveščen še dve leti in pol.

Aprila 1956 je bil Moczarski izpuščen, potem ko je preživel enajst let zapora, šest mesecev pozneje pa je bil oproščen. Po izpustitvi je Moczarski več let delal kot novinar. Poleg tega je zagovoril različne družbene vzroke. Leta 1968 je bil odstavljen s svojega delovnega mesta, ko je v času, ko je komunistična partija začela antisemitsko praševanje, zagovarjal svoje judovske kolege.

Kazimierz Moczarski je umrl leta 1975.

Slavni poljski pesnik Zbigniew Herbert je svojo pesmi „Co widziałem“ (ki sem bil priča) posvetil Kazimierzu Moczarskiju. (prek fundacije Kazimierz in Zofia Moczarski)

Film: https://youtu.be/D8qlbH84ohE

Milada Horáková se je rodila leta 1901 v Pragi. Njen oče je bil lastnik tovarne svinčnikov. Med prvo svetovno vojno je obiskala srednjo šolo v Pragi, nato pa je začela študirati na pravni fakulteti na Karlovi univerzi, točno tri leta po rojstvu Češkoslovaške republike. Diplomirala je leta 1926 in postala direktorica oddelka za socialno varstvo mestnega sveta v Pragi. Istega leta se je pridružila levo češkoslovaški narodni socialistični stranki. Od takrat je bila tudi dejavna članica različnih skupin, ki so se osredotočale na mlade in pravice žensk.

Ko se je leta 1939 začela okupacija Češkoslovaške, sta se Milada Horáková in njen mož Bohuslav Horák pridružila uporniškemu gibanju, oba pa je Gestapo aretirala leta 1940. Horáková je bil zaprt v zaporih v Gestapu Pankrácu in Little Fortress Terezín. Leta 1944 je bila obsojena na osem let zapora. Nato je bila poslana v koncentracijsko taborišče Ainach blizu Münchna, ki so ga maja 1945 osvobodile zavezniške sile, nato pa se je takoj vrnila v Prago.

Horáková se je ponovno pridružila narodni socialistični stranki in postala poslanka parlamenta do prevzema komunistične oblasti februarja 1948, ko je odstopila s položaja. Kmalu je sodelovala pri prizadevanjih za ponovno vzpostavitev demokracije skupaj z drugimi nekdanjimi člani Nacionalne socialistične stranke.

Milado Horáková je septembra 1949 skupaj s številnimi drugimi nekdanjimi člani političnih strank, ki niso komunistične, aretirala komunistična tajna policija, s pomočjo dveh sovjetskih „svetovalcev“ pa sta pripravila zadevo proti njim. Čeprav je bila prisiljena priznati nekatera od domnevnih „kaznivih dejanj“, je med sojenjem poskušala pogumno braniti sebe in soobtožene osebe. Sojenje Miladi Horákovi in dvanajstim drugim se je začelo 31. maja 1950. To je bilo razstavno sojenje, ki je temeljilo na sovjetskih sojenjih v Stalinovih prašičih v tridesetih letih 20. stoletja. Horáková in tri od njenih soobtožencev so bile 8. junija 1950 obsojene na smrt. Kljub pozivom ljudi, kot sta Winston Churchill in Albert Einstein, k pomilostitvi, je češkoslovaški predsednik Klement Gottwald potrdil svoje obsodbe.

V zadnjem dopisu, naslovljenem na šestnajstletno hčer pred usmrtitvijo, je pisala: „Ko se zavedate, da je nekaj pravično in resnično, potem bodite tako odločno, da lahko umrete.“ 27. junija 1950 zjutraj je bila Milada Horáková usmrčena z obešanjem. V poznejših sojenjih po istem modelu je bilo po vsej državi obsojenih več kot šeststo ljudi, od tega deset oseb, ki jim je bila izrečena smrtna kazen.

Med praško pomladjo leta 1968 so jo in njene soobtožene osebe izgnali. Zaradi invazije Varšavskega pakta avgusta 1968 postopek oprostitve ni bil zaključen. Leto dni po žametni revoluciji leta 1989 je bila Milada Horáková oproščena obtožb. Leta 1991 ji je predsednik Václav Havel pohumno podelil T. G. Masaryk red prvega razreda. (prek češkega radia)

Film: https://youtu.be/OA7WBoiW1Eg   

Kot otrok je Péter Mansfeld sodeloval v madžarski revoluciji leta 1956 v Budimpešti. Pridružil se je uporniški enoti Jánosa Szabója na trgu Széna v Budi, ki je ena najmočnejših odpornih točk uporniške nacionalne garde. Deloval je kot kurir med različnimi uporniškimi enotami, občasno prevažal letake, granate in orožje ter dobavljal droge iz Margaretove bolnišnice.

Vse večja represija in terorizem komunistov decembra 1956 in januarja 1957 sta povzročila množične usmrtitve madžarskih upornikov ter deportacijo v delovna taborišča in zapore. Represija je prizadela tudi upornike, znane po Mansfeldu s trga Széna, od katerih so bili številni obešeni. Kmalu zatem je bil aretiran Mansfeld. Mansfeld se je nameraval prisilno izpustiti iz zapora in oživiti revolucijo. Ustanovil je skupino, ki je leta 1958 izvedla različne kampanje, med drugim ugrabitev in razorožitev milice, ki je patruljala na območju avstrijskega veleposlaništva.

Februarja 1958 je bil skupaj s štirimi kolegi aretiran Mansfeld. Razmere v zaporih so se izkazale za izjemno težke. Dečke so ponoči zaslišali v majhnih temnih celicah. Vendar je Péter ohranil pogum in močan duh. Državni tožilec je deček imenoval „klasični traitor“ in protirevolucionar ter pozval k najvišji kazni.

Mansfeld je bil 21. novembra 1958 obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Vendar je Ljudsko sodišče v Budimpešti 19. marca 1959 kazen zvišalo. Kazen je bila smrt. Péter Mansfeld je bil 21. marca zjutraj obešen, komaj 18 let.

Film: https://youtu.be/yeeFO0Ywd1w   

Mala (Mali) Zimetbaum se je rodila leta 1918 v Brzesku (Poljska). Konec 20. stoletja se je skupaj s svojo družino priselila v Antwerpen (Belgija). Septembra 1942 je bila aretirana med zasedbo Judov na osrednji postaji v Antwerpnu. Štiri dni pozneje se je znašla v prevoznem vozilu v koncentracijskem taborišču Auschwitz, kamor je prispela 17. septembra. Med izbirnim postopkom na vstopni ploščadi je bila poslana v taborišče Birkenau, kjer je prejela številko 19880. Zaradi svojega znanja več jezikov je bila v ženskem taboru zaposlena kot tolmača in kurirka.

Spomladi leta 1940 je bil Edward (EDEK) Galiński aretiran iz skupine srednješolcev med kampanjo „AB“, ki je bila usmerjena na poljsko inteligentno družbo. 14. junija 1940 je bil pripeljan v Auschwitz med prvim prevozom poljskih političnih zapornikov. Med postopkom registracije je prejel številko 531. V taborišču je med drugim delal v železarnah in v skupini graditeljev, najprej v taborišču doma, nato v Birkenauju.

EDEK Galiński in Mala Zimetbaum sta imeli pri opravljanju svojih nalog relativno svobodo gibanja po taborišču. Med seboj so se srečali v letih 1943 in 1944 ter se ljubeznili. Galiński je sprva nameraval pobegniti s prijateljem Wisławom Kielarjem. Oblečen v uniformo SS je moral spremljati prijatelja na delovnem mestu. Celo skrivaj je od nekdanjega Kommandoführerja železarn, SS-Rottenführer Edward Lubusch, prejel uniformo in pištolo. Po srečanju z Malo Zimetbaum pa je želela, da bi pobegnila iz taborišča. Na koncu se je družba Kielar umaknila iz načrta za izhod v sili, da bi pomagala paru med njegovim poskusom.

Galiński je 24. junija 1944 počakal na Malo Zimetbaum v svoji uniformi SS na dogovorjeni lokaciji. S prazno prepustnico za moške SS, ki jih je družba Mala odlagala in kovala, so lahko izstopili iz velikega varnostnega kordona. Po dveh tednih pa so naleteli na nemško patruljo. Ženska je bila pridržana. Galiński je lahko pobegnil, ker se je v zadnjem trenutku skrival. Kljub temu se je skrival in prostovoljno predal Nemcem, da bi bil skupaj z bližnjim.

Po dolgotrajni in brutalni preiskavi, ki jim ni uspelo pridobiti informacij o osebah, ki jim pomagajo pri pobegu, so bili obsojeni na smrt. Edward Galiński je bil obešen v taborišču za moške v Birkenauju. Mala Zimetbaum je med usmrtitvijo streljala na zapestje. Nato je bila prepeljana v krematorij in je verjetno umrla zaradi izgube krvi ali pa je bila ustreljena.

Film: https://youtu.be/aMsOzImJnz0   

Juliana Zarchi se je rodila leta 1938 v Kaunasu (Litva) v družini s starši različnih narodnosti. Njen oče, litovski judovski izvor, dr. Mausha (Mauša) Zarchi se je med delom v Düsseldorfu (Nemčija) srečal s prihodnjo ženo Gerto Urchs. Ker se zaradi rasistične nacistične zakonodaje niso mogli poročiti v tretji rajh, se je Gerta leta 1934 preoblikovala v Judaizem in se poročila z Maušo v Litvi, s čimer je pridobila litovsko državljanstvo. Družba Zarchis je še naprej živela v Nemčiji do leta 1937, ko delovno dovoljenje Mausha ni bilo podaljšano. Odločili so se, da se bodo naselili v Litvi.

Leta 1939 je izbruhnila druga svetovna vojna. Litvo je kmalu priključila Sovjetska zveza, ko pa se je tretji Reich leta 1941 obrnil na svojega nekdanjega zaveznika in napadel ZSSR, so državo zasedli nacisti. To je čas, ko se je dr. Zarchi odločil, da bo pobegnil iz vzhoda, saj je domneval, da bo hčerka, ki jo vodi Aryan, in žena, če bo zapustila, imela boljše možnosti za preživetje. Ubil ga je Einsatzgruppen, o čemer so se njegovi sorodniki naučili šele po koncu vojne.

Juliana je bila zaradi svoje judovske dediščine, komajda pri treh letih, poslana v Kaunaški kiteto, kjer je bila prisiljena več mesecev ostati. Pretihotapljena je bila s pomočjo znanca družine Pranasa Vocelke. Ker se je njena mati bala, da bo sodelovala z njo, je Juliana skoraj celotno obdobje nemške okupacije, ki je bila skrita v njihovi hiši v kuhinji ali v majhni sobi ob njej (samo na koncu je bila odpeljana v sestre Carmelite).

Ker je sovjetska vojska ponovno vstopila v Litvo, je Gerta upala, da se ji ne bo več treba bati življenja svoje hčere. Namesto tega sta bila oba izgnana v Tadžikistan v Srednji Aziji kot del čiščenja nemških etničnih skupin. Lokalni prebivalci so jih stigmatizirali kot „Fascists“ in so bili prisiljeni živeti in delati v težkih razmerah. Represija se je po smrti Stalina umirila, izgnanstvo Juliane in Gerte pa se je končalo šele v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja. Juliana se je leta 1962 vrnila v Litvo. Na Univerzi Vytautas Magnus v Kaunasu je začela poučevati nemščino (želela je študirati medicino, vendar ji je bila možnost izgona zavrnjena). Gerta se je pridružila hčerki leto pozneje. Vse življenje se je poskušala vrniti v Düsseldorf, vendar nikoli ni smela zapustiti ZSSR. Umrla je leta 1991 v Kaunasu.

Juliana danes živi v Kaunasu in je tam članica judovske skupnosti. Redno potuje in se pogovarja o svoji izkušnji svoje družine z obema diktaturama.