Poročilo o razpravi o Hiši evropske zgodovine „Evropski kolonializem, stvar preteklosti?“

Zgodovina, ki jo je treba še odkriti

Razprava se je začela s trditvijo, da je treba kolonialno preteklost razumeti kot skupno zgodovino. Valika Smeulders je pojasnila, da je na Nizozemskem kolonialna dediščina odsotna in zanikana. Vendar ga na Nizozemskem ni mogoče prezreti. „Na Karibih nimate izbire. Gre za skupno dediščino. Zares ne moreš pobegniti,“ je dejal zgodovinar. Kolonialna zapuščina je namreč tesno povezana z oblikovanjem diskurza, v katerem je zakoreninjena današnja večetnična družba. Vendar je za prepoznavnost te dediščine v evropskih državah, kot je Nizozemska, potrebno veliko dela, zato je ta razprava tako polarizirana.

Pomanjkanje ozaveščenosti o kolonialni zapuščini v Evropi je mogoče delno pojasniti z dejstvom, da je bila kolonialna zgodovina dolgo časa predvsem gospodarska in politična zgodovina. S tem, ko so se na primer vprašali, kolikšen odstotek BDP države izvira iz njenih čezmorskih ozemelj, so se evropski zgodovinarji še naprej osredotočali nase. Vendar so socialni in kulturni vidiki kolonialne zgodovine že dvajset let pritegnili več pozornosti, kar je prispevalo k oživitvi koloniziranih ljudi.

Čeprav v zgodovini kolonializma že dolgo prevladujejo tudi vojaška oprijema ter politična in diplomatska vprašanja, je Amandine Lauro zanimivo poudarila, da so v tem diskurzu prevladujoči akterji vedno moški. Omenila je sedanji obstoj belgijskih in francoskih postkoloničnih aktivistskih gibanj, ki jih vodijo ženske, ki opozarjajo na vprašanje sodobne zveze med spolom in raso, ter kako je to mogoče izslediti do kolonialnega obdobja. „Jasno je, da so vsa ta vprašanja v zvezi s spolom in spolnostjo še vedno zelo prisotna, zlasti zaradi načina, kako so bila uporabljena v dveh glavnih smereh argumentacije in utemeljitve kolonialnih projektov, in sicer zaradi opredelitve t. i. ‚misije civiliziranja‘ ter opredelitve rasnih kategorij in hierarhije. Vsa ta vprašanja so bila jasno uporabljena za uveljavljanje tako imenovane „zaostalosti“ avtohtonih prebivalcev, zgrajena pa so bila tudi kot nepopravljiva razhajanja med nami in njimi. So bili podlaga za izključitev.“ Čeprav vpliv kolonializma na spol in spolnost počasi vstopa v javno sfero in glavne medije, je Lauro opozoril, da se le redko obravnava na institucionalni ravni. 

Pomen kolonialne dediščine v evropski kulturi

Po mnenju meulderjev so med muzeji razlike v tem, kako se ukvarjajo z vključevanjem kolonialne zapuščine. Antropološki muzeji sprejemajo zadevo, „ker so muzeji, ki so vedno predstavili pripoved „drugega“... Sodobni umetniški muzeji jo prav tako obravnavajo precej hitro, saj lahko z lahkoto prinesemo sodobne umetnike in jim damo besedo. Ni treba, da spremenite svojo izobrazbo in način, kako jo vidite.“ Na koncu so zgodovinski muzeji tisti, ki se najbolj spopadajo s kolonialno dediščino, saj „se ukvarjajo s to fiksno pripovedjo, ki jo je resnično težko spremeniti“.

Gostujoči govorniki so razpravljali o tem, kako se Hiša evropske zgodovine ukvarja z evropskim kolonializmom. Na stalni razstavi obiskovalci obiskujejo galerijo, v kateri se vzporedno z vzpostavitvijo kolonialne vladavine na čezmorskih ozemljih, izkoriščanjem ljudi in virov ter razvojem rasnih teorij, ki so prispevale k imperialni ideologiji, predstavi evropski industrijski in tehnični napredek v devetnajstem stoletju. Za Lauro je pomembno, da „elementi, povezani s kolonialno zgodovino, niso bili predstavljeni v nekem kotu, temveč so bili na osrednjem mestu.“ Zlasti se je sklicevala na predstavitev evropske dediščine, kjer sta suženjstvo in kolonializem prisotna med 14 značilnostmi, ki so poudarjene kot osrednji elementi evropske kulture. Poleg tega je Jakob Vogel opozoril, da Hiša evropske zgodovine sprejema omejeno opredelitev evropskega imperializma. Ker se muzejski diskurz začne v 19. stoletju, ne vključuje zgodnjih španskih in portugalskih kolonialnih projektov. Pojasnil je, da je treba upoštevati, da je bilo „dejansko veliko stereotipov o neevropskih „drugih“ oblikovanih že pred 19. stoletjem.

Zgodovina dekolonizacije je bistvena tudi za razumevanje trdovratnosti kolonialnih stereotipov. Kot je poudaril Vogel, so se v obdobju po neodvisnosti pojavili novi diskurzi o kolonializmu, v katerih je še vedno prevladovala starodavna težnja. „Vzemimo na primer zgodbo o Babarju. Je čudovita knjiga, pa tudi kolonialna zgodba, ki prikazuje civilizirane slone. Zavedati se moramo, kako vztrajna in pomembna je ta dediščina v naši kulturi.“ Obvladovanje teh izzivov je ključnega pomena v izobraževalnem okviru in šolskih programih. Čeprav je vse več raziskav o afriški zgodovini in kolonializmu, so zgodovinarji priznali splošno nepripravljenost, da bi to temo vključili v poučevanje zgodovine Evrope. Lauro je trdil, da bi bilo treba kolonializem vključiti v ključne zgodovinske dogodke, kot so dve svetovni vojni, razsvetljenost, zgodovina industrijske revolucije ali zgodovina kapitalizma.

Vloga diaspore

Druga pomembna sestavina kolonialne dediščine je vloga, ki jo ima pri oblikovanju identitet diaspore. Ko so karibski prebivalci prispeli na Nizozemsko, so pojasnili, da „ne le naletijo na zanikanje svoje skupne zgodovine, ampak tudi na zanikanje njihove identitete kot dela nizozemskega kralja.“ Danes so številne lokalne pobude, ki se nanašajo na priznavanje kolonialne preteklosti v Evropi, vodili člani diaspore. Takšni projekti, ki so razširjeni v nekdanjih kolonijah, na splošno uporabljajo zanimiv pristop od spodaj navzgor. Dober primer je gibanje „Rhodes Must Fall“ v Južni Afriki, ki so ga ustvarili študenti, ki se borijo za dekolonizacijo izobraževalnega sistema.

Smeulders trenutno pripravlja prihodnjo razstavo o suženjstvu in Nizozemski v Rijksmuseumu. Dejala je, da je takšne projekte težko doseči, saj je težko najti predmete o zgodovini odpora in odpravi na Karibih. V nasprotju z Združenim kraljestvom in Francijo, ki imata veliko večje zbirke, ki vključujejo umetniška dela, ki prikazujejo suženjstvo, taka predstavitev na Nizozemskem ni obstajala. Zato se država še vedno dojema kot majhna, nedolžna in nekako strpna država. „Če nimate predmeta,je težje oblikovati vključujoč diskurz. Težko je govoriti o nečem, kar ljudje zanikajo, da obstaja.“

Tema, ki se sooča z uporom

Po mnenju družbe Lauro je razmerje med Belgijo in njegovo kolonialno preteklostjo paradoksalno. Po eni strani je bil belgijski kolonializem najbolj kritiziran zaradi množičnega nasilja v zgodnjem kolonialnem obdobju pod leopoldskim režimom in zločinov, storjenih med procesom dekolonizacije. Po drugi strani je Belgija ena od najmanj kritičnih evropskih držav pri soočanju s kolonialno zgodovino. „Pogosto je bilo rečeno, da je Belgija v šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja doživela kolonialno amnezijo, vendar menim, da gre bolj za problem ne poslušanja in utišanja.“ 

Praksa „črnih obrazov“ v Belgiji, ki je nedavno pritegnila veliko mednarodne pozornosti, kaže, da se „Belgija sooča s političnim problemom, ki je povezan z zanikanjem rasne diskriminacije in kolonialnega nasilja“, je pojasnil Lauro. Ker se belgijska kolonialna zgodovina v šoli poučuje zelo malo, ljudje težko povežejo prakse obraza Black z rasno diskriminacijo in kontekstom kolonialne preteklosti. 

V današnji Evropi se je treba s političnega vidika soočiti z nasiljem kolonialne preteklosti in socialnim izkoriščanjem, ki je povezano s kolonialno vladavino. Vogel meni, daje „eden od razlogov, zaradi katerih je težko obravnavati ta vprašanja, še vedno veliko kolonialnih nostalgij. Razmislite o številu kolonialnih mest, ki so bila spomeniška območja svetovne dediščine po vsem svetu. Nenavadno so lokalni prebivalci to kolonialno preteklost nekako vključili v svojo identiteto. Zgodovina, če je polna resnično zapletenih vprašanj.“ Omenil je tudi, da je v Združenem kraljestvu kolonialna nostalgija zelo prisotna v določeni eliti. Zamisel, da so Evropejci modernizirali preostali svet, še naprej predstavlja skupno razumevanje. Te diskurze, ki so bili kovanci že v kolonialnem času, je težko izbrisati.

Ta razprava je pokazala, zakaj je za Evropo ključnega pomena, da sodeluje s to težavno preteklostjo, in da bi se morali spopasti s temi zgodbami, ki ohranjajo romanticizacijo kolonializma in ga predstavljajo kot nekaj, kar ni tako škodljivo in vključuje pozitivne strani. Priznavanje kolonialne zapuščine naših sodobnih družb je bistven korak v dolgem procesu dekolonizacije Evropejcev.