Ogledi „carte blanche“: ustvarjalno in kvizitivno miselnost prevzame muzejski diskurz
Predložil Blandine Smilansky
Sprehod po Hiši evropske zgodovine popoldne v soboto, 27. oktobra, ste lahko poslušali estonsko folklorno pesmi, ki ste jo predvajali v galerijah 19. stoletja, obiskovalci pa so v oddelku o evropski jezikovni raznolikosti v romskem jeziku zbrali ogromen pasico. To je ustvarjalni rezultat, ko se odločite, da boste interpretacijo skrbno urejenega diskurza o evropski zgodovini predali edinstvenim glasom umetnikov in akademikov iz vse Evrope. Muzej so odkrili šele dan prej, vendar so oglede stalne razstave osvetlili pripoved muzeja z njegovimi številnimi vizijami in prepričanji o Evropi, njenih narodih, njenih prebivalcih in njihovih odnosih s preteklostjo.
Hiša evropske zgodovine je te oglede „carte blanche“ organizirala v povezavi s konferenco BOZAR z naslovom „Revolucija ni vrtna stranka“ ob 30. obletnici leta 1989.
„Tako hiter odziv na razstavo je resnično produktiven,“ je dejal eden od gostujočih vodnikov. „Otroški muzej pokriva toliko zgodovine in toliko pomembnih vprašanj, da jih lahko poiščete toliko poti.“ Hkrati je dejal še en gost, „da še vedno manjka veliko pogledov“, ki jih je treba tako ali drugače vključiti v sliko, če želi muzej uresničiti svoj cilj po izboljšanju kritičnega in zapletenega razumevanja evropske zgodovine.
„Umetnost“
Tamara Moyses, multidisciplinarna umetnica s sedežem v Pragi, ki uporablja koncept „umetništva“ za opis svojih dejanj v javnem prostoru, je v muzejskem delu „Memory of the Shoah“ našla zgodbo, ki je močno vplivala na njeno delo. Vrsta razstavljenih dokumentov kaže, da naj bi vladajoča komunistična stranka v petdesetih letih prejšnjega stoletja z izgradnjo kulturnega in rekreacijskega parka izbrisala spomin na Babi Jur, tj. lokacijo, kjer je bilo leta 1941 ubitih 33,000 ukrajinskih Judov. Tamara je leta 2015 s svojo umetniško skupino Romane Kale Panthera (Romani Black Panthers) izvedla „guerilla akcijo“, imenovano „Happy Pork from Lety“ („Veselý vepřík z Letů“), da bi javnost opozorila na dejstvo, da je prašičja farma še vedno stojila na spomeniku holokavsta Romani v Letyju, ki ga je vodil Písek. Člani skupine so na svinjino postavili nalepke za prodajo v supermarketu v praški soseščini Holešovice, ki so se glasile: „Proizvedeno iz prašičev, vzrejenih na grobiščih žrtev holokavsta Romov. Nekuhano.“
Krepitev nacionalne samozavesti
Kristina Norman, katere interdisciplinarno delo raziskuje potencial sodobne umetnosti pri obravnavanju politike spomina, je živahno predstavila vlogo Estonije in njeno sodelovanje v širšem evropskem zgodovinskem diskurzu. Predstavila je svoj zadnji del „Bring Back My Fire Boods“ (2018), posneto predstavo, specifično za določeno lokacijo, ki je bila izvedena na podlagi festivala Song v Talinu, ki je simbol nacionalne osvoboditve in odcepitve od Sovjetske zveze leta 1991. Umetniško delo razkriva sredstva, ki se uporabljajo za izgradnjo države. Hiša evropske zgodovine prav tako kaže, da sta bila literatura in jezik pomembna elementa pri razvoju nacionalne samozavesti v 19. stoletju. Kristina je govorila o vlogi baltskih Nemcev pri izdelavi in širjenju estonske nacionalne pesmi „Kalevipoeg“, ki jo razstavlja muzej, in zlasti pri oblikovanju estonske nacionalne identitete. Zavzemala se je za razumevanje vsake (nacionalne) kulture kot „medkulture“ in posvarila pred skušnjavi kulturne izključenosti, ki jo ima vsak narod, na primer v Estoniji z veliko rusko govorečo manjšino v državi.
„Evropska unija govori Romani!“
Martin Zet, vizualen in uprizoritveni umetnik iz Češke republike, je govoril o jezikih, črkah in pomenu, ki ga dajejo svetu, v katerem živimo. Navdih je našel v muzeju Vortex of History, 25-metrskem visokem kovinskem objektu, ki zajema šest nadstropij, v katerih so črke vseh velikosti in slogov vrtljive in zidove, ki so se združile v citate, ki se porušijo v razstavni prostor. Martin je pred razstavnim stenom slovarjev, kjer je mogoče najti več evropskih jezikovnih kombinacij, in s svojo ogromno knjižno instalacijo Rema Koolhaasa začel svojo „nestrukturirano kampanjo“, imenovano „Evropska unija govori Romani!“. Običaje je pritegnil k razmisleku o naslednjem: Zakaj ne bi izbrali Romanija, jezika, ki ni bil nikoli povezan z nobenim evropskim državnim sistemom, vendar je prisoten po vsej Evropi kot naslednji uradni in delovni jezik EU?
Maja in Reuben Fowkes, umetniški zgodovinarji in kustosi s sedežem v Londonu, sta v dialogu z zgodbo Hiše evropske zgodovine združili dva različna glasova. Skrajno so poudarili, kako zgodovinski procesi, kot sta industrijska revolucija ali evropsko povezovanje, kot so predstavljeni na razstavi, dobijo nov pomen, če jih pogledamo skozi prizmo sodobnih družbenih vprašanj, kot sta okolje ali spol.
Jiří Priban, profesor prava na Univerzi v Cardiffu, se je v svoji skupini udeležil zanimive poti skozi odličnost in bedo Evrope v 20. stoletju, ki povezuje običajne izkušnje ljudi, začenši z njim, z velikimi motnjami v tem času. Pokazal je, da so človeška grozodejstva in dosežki v zgodovini soobstajajo ter da kultura in barbarianizem nikoli nista tako daleč, kot bi si želeli misliti. Jiří je končal ogled pred videoposnetki revolucionarnih videoposnetkov iz leta 1989, kjer je svoje izkušnje ponovno štel za mladega znanstvenika o velikih spremembah, ki so se takrat zgodile.
Sklepna razmišljanja o letu 1989
Karte blanche so bile močne izjave v dialogu s pripovedjo Hiše evropske zgodovine. Poudarili so, da je to potrebno in da se spodbuja k temu, da še naprej dvomimo o preteklosti in našem odnosu do nje. 30 let po dogodkih leta 1989 v srednji in vzhodni Evropi se je na nek način čutila, da lahko plezajoča ustvarjalnost in svobodno razmišljanje še vedno prispevata k ustvarjanju novih političnih in družbenih redov. Jiří Priban je dejal, da je bilo mogoče v Hiši evropske zgodovine in BOZARju ob tem koncu tedna slišati „nekaj nostalgije 1989, ampak veliko nemirnih duš in src, ki so lačni za revolucijo.“
