Odraz spomina na prvo svetovno vojno: pridobljene izkušnje

Stoletnica podpira nove zgodovinske raziskave

V Belgiji, vendar bo to morda veljalo po vsej Evropi, je stoletnica pripomogla k preusmeritvi pozornosti raziskav z druge svetovne vojne na svetovno vojno in spodbudila nove pristope k zgodovini svetovne vojne. Na primer preučitev posledic vojne ali razmislek o preveč determinističnem pristopu k dvajsetim letom 20. stoletja. V strukturnem smislu je bilo novi generaciji mladih raziskovalcev na voljo več finančnih sredstev. Obstaja pa tudi občutek zamujenih priložnosti, da bi se poglobili v prepleteno, globalno in težavno zgodovino, povezano s kolonialnimi razsežnostmi. Razprava o tem, ali je treba svetovno vojno obravnavati kot „evropsko“ vojno, ki je s povezavami evropskih cesarij povzročila svet, je bila razvita in se bo zagotovo nadaljevala, saj si zgodovinarji vse bolj prizadevajo za ponazoritev svetovne soodvisnosti in struktur. Po drugi strani pa je kulturna, družbena in osebna zgodovina prišla v ospredje ljudskih raziskav, zlasti z vidika marginaliziranih skupin, kot je delovna enota v projektu Big Ideas The Unremembered, ki ustvarja dragocene povezave med zgodovino in spominom. Še vedno je treba ceniti več pogledov, na primer vpliv vojne na Otomansko cesarstvo in širšo regijo ali vzpon fašizma. Ali kolonialne izkušnje in zgodovino (in spomin) invalidnosti vojne. Skratka, zdi se, da je stoletnica zgolj utrla površino prihodnjih raziskovalnih področij.

Podpiranje udeležbe javnosti – in ali je naslednji nadnacionalni državljanski spomin?

Ko razmišljamo o spominski slovesnosti, je prva stvar, ki se pomisli na to, uradna parada, ki se pripravi z mislijo na televizijo, s polaganjem cvetja in slovesnimi refleksivnimi govori voditeljev držav. In da, to se je zgodilo tudi na sedanji stoti obletnici, tako na nacionalnem kot na mednarodnem prizorišču. Vendar se je tokrat javnost v večji meri okrepila in sodelovala v številnih dejavnostih. Potovanje zbirke Europeane je dober primer, v katerem so bili navadni ljudje povabljeni, da svoje predmete v času vojne in z njimi povezane zgodbe vedno vključijo v evropske digitalne zbirke. Ali #playforpeace, kjer so glasbeniki po vsem svetu soposredno posneli spominsko počastitev orožja. Kdo je takrat dejansko lastnik spomina? Ali je država še vedno pristojna za obeležitev ključnih trenutkov v svojem življenju ali pa postaja vse bolj demokratizirana? In če je odgovor pritrdilen, ali je način, kako ta proces poteka, dovolj vključujoč za vse člane družbe? V okviru stoletje so bile razvite inovativne zamisli za sodelovanje, njihove učinke pa bi bilo treba bolj preučiti in deliti. Ne pozabite, da je bila stoletnica prve svetovne vojne edinstvena, saj je bila še vedno spominska slovesnost z „živim dotikom“, tj. osebnim pomenom za žive generacije v njihovi nedavni družinski zgodovini.

Stoletnica je muzeje postavila v mednarodni in lokalni prostor spomina

Vsesplošno zanimanje za to temo je koristilo zbirki in razstavi Hiše evropske zgodovine, ki sta se zgodila prav med spominskimi slovesnostmi. Lokalni in nacionalni muzeji v Roveretu, Budimpešti, Ypresu in drugih, ki so posodili predmete, so pokazali veliko zanimanje za nadnacionalno zgodbo, ki jo je zgradila Hiša evropske zgodovine. Novi muzeji so predstavili lokalne izkušnje ali nove muzejske pristope, kot je muzej na terenu v Flandriji v Ypresu, ki je bil lep primer ponacionalnega muzeja. S tem je bil nov poudarek na fronti kot večkulturnem prostoru, ki presega idejo „naš mrtev“.  Ena od razprav, ki se nadaljuje, je vloga turizma in drugih oblik priljubljenih obiskov spomeniških območij. Potrošniška stran spomina je lahko element, o katerem je potrebna nadaljnja razprava.

Oblikovanje golih političnih razmer

Medtem ko so raziskovalci, izobraževalci in strokovni delavci prinesli nov državljanski in/ali mednarodni občutek, da bi odražali grozote svetovne vojne, ni jasno, kateri ukrepi so bili v zvezi s tem sprejeti na politični ravni. Po eni strani skupne spomine vidimo kot orodje kulturne diplomacije. Liberalni voditelji so si prizadevali, da bi javno ocenili napredek, ki ga je Evropa dosegla z nasiljem iz preteklosti, ali celo pozabili na negativno plat nacionalizma, kot je to storil predsednik Macron v svojem govoru novembra 2018. Vendar je prišlo tudi do drugih sprememb. Okvir spomina v srednji in vzhodni Evropi se zelo razlikuje od zahodnoevropskega, za katerega se zdi, da je prevladoval v splošni evropski agendi. Pravzaprav bi lahko rekli, da se bo veliko stoletij kmalu oblikovalo kot države srednje in vzhodne Evrope, ki si bodo prizadevale za spomin na svoje sovojne odvisnosti. Nato se postavlja vprašanje, ali to kaže na širše pomanjkanje političnih vizij ali idealov, če se je zgodovina zgodila v času spomina in v njegovi okolici?

Evropa ima evropski program spomina, ki ga vodi Evropska komisija in ki dejansko mobilizira ljudi in organizacije, ki se ukvarjajo z zgodovino, k nekaterim ključnim trenutkom in temam. Ker se bo načrt za prihodnost tega programa po letu 2020 predvidoma pojavil v prihodnjem letu, bi bilo morda smiselno razmisliti o dosežkih in izzivih, ki so bili opaženi na stoti obletnici svetovnega delovnega časa v obdobju 2014–2018. Na podlagi tega lahko ocenimo, kako najbolje zagotoviti institucionalni okvir, ki povezuje Evropejce, podpira raziskave in javno udejstvovanje ter ustvarja državljanski prostor za uravnoteženje nacionalnih in evropskih programov spominjanja.