Vsakdanje življenje

Predmeti, razstavljeni v muzeju Ettoreja Guatellija, pričajo o vsakdanjosti, pa tudi o ustvarjalnosti, obrtniškem znanju in iznajdljivosti pri reševanju praktičnih težav s preoblikovanjem predmetov za opravljanje različnih posebnih funkcij. V tem primeru se je oseba, ki je ob koncu druge svetovne vojne naletela na to nemško vojaško čelado, odločila nanjo privariti lesen ročaj, da jo je bilo lažje dvigniti. Tako preoblikovano je bilo mogoče napolniti z žerjavico in jo skupaj s „posteljnim vozom“ položiti pod odeje, da je bilo ljudem ponoči toplo, zlasti pozimi.

Ettore Guatelli je pred pozabo rešil ne le to čelado, temveč tudi številne druge iz druge svetovne vojne. Potem ko so bile preoblikovane v druge vsakdanje praktične predmete, so zdaj na ogled v muzejski „kuhinjski galeriji“. Omogočajo vpogled v evropsko povojno podeželsko družbo, ki se je močno zanašala na ustvarjalnost in ročno spretnost, potrebe pa so botrovale iznajdljivim izumom. V tem primeru čelade spodbujajo tudi razmislek o čustvenem vidiku, morebitnih občutkih okupiranega prebivalstva do okupatorjev in želji po novem začetku po osvoboditvi.

Ettore Guatelli je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel vse redneje obiskovati skladišča zbiralcev odpadkov na Apeninskem polotoku in tako postopoma postavljal temelje za svoj bodoči muzej. Od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje se je njegova zbirka znatno povečala in nehote postala del trenda za oživitev in promocijo popularne kulture, ki se je razmahnil v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Tako je Guatellijev muzej postal edinstven in neponovljiv prostor demografske, etnološke in antropološke dediščine Italije 20. stoletja.

Spontano oblikovani predmeti so pomenljiv opomnik na filozofijo „naredi in popravi sam“, ki je bila resda manj sistematičen model za sodobne metode recikliranja. Potreba po uporabi vsega, kar je bilo pri roki, se je izkazala za navdihujočo pri ponovnem sestavljanju in uporabi predmetov, namesto da bi jih preprosto zavrgli. Zato nepričakovane okvare, poškodbe ali preprosta obraba niso nujno pomenile, da se mora življenje ustaviti.

Razsežnost

Višina 22 cm, dolžina 45 cm, širina 22 cm

Inventarna številka

107

Avtorske pravice

@Fondazione Museo Ettore Guatelli

Material

Železo, les

Status

Razstavljen

Slikovni kredit

Mauro Davoli

Duhovnik Edouard Froidure (1899–1971) je leta 1937 ustanovil Les Petits Riens, dobrodelno ustanovo, ki je izdelala te znake. Dobrodelne ustanove, kot je bila njegova, so spodbujale neodvisno samopomoč, ne pa pokroviteljskega odnosa do revnih. Tako so lahko brezdomci ali brezposelni moški zbirali in prodajali rabljene predmete ter s tem zaslužili nekaj denarja. Ti posamezniki so tudi živeli skupaj v stanovanjih, ki jih je zagotovila dobrodelna ustanova. Logotip ustanove Les Petits Riens prikazuje enega od teh moških, ki nosi petits riens (kar lahko v grobem prevedemo kot „drobnarije“).

Takšne dobrodelne ustanove so imele vpliv, ki je presegal prikrajšane skupine, zaradi katerih so bile ustanovljene. V tistem času so vplivale tudi na širše vzorce potrošnje in ponovne uporabe. Namesto da bi popravljali ali spreminjali namembnost starih predmetov, so jih lahko ljudje brez slabe vesti podarili, kar so slogani, kot je bil slogan Les Petits Riens („Dajte, da pomagate“), namenoma spodbujali.

V 19. stoletju so nastale prve dobrodelne ustanove, ki so se ukvarjale s ponovno uporabo in prodajo rabljenih predmetov. S tem je začela Vojska odrešitve (Salvation Army), ustanovljena v Londonu leta 1865, kmalu pa so ji sledile tudi druge organizacije. V Bruslju je bila ustanova Les Petits Riens simbol nove vrste dobrodelnih ustanov, ki so jih te organizacije poosebljale.

Danes ima ustanova Les Petits Riens v Belgiji 27 trgovin. Po vsej EU se širijo novi akterji, ki so pridobitno usmerjeni, kot so spletne platforme za prodajo rabljenih predmetov. Nošenje oblačil iz druge roke postaja vse bolj modno v različnih družbenih razredih. Kot je opazila Celine, ki dela za Les Petits Riens, imajo dobrodelne organizacije zaradi tega trenda tako nevšečnosti kot koristi. Po eni strani so na izgubi zaradi konkurence, ki jo predstavljajo dobičkonosna podjetja. „V zadnjih letih veliko ljudi poskuša stvari prodati, preden se jih odločijo podariti. Zato so stvari, ki na koncu ostanejo za darovanje, pogosto slabe kakovosti: tiste, ki jih niso uspeli prodati!“ Po drugi strani pa dobrodelne ustanove pridobivajo nove mlade stranke.

Ta predmet izvira iz lokalnega participativnega procesa, ki je potekal med pripravami na razstavo Za enkratno uporabo in v katerem so lokalni strokovnjaki za odpadke pomagali oblikovati vsebino razstave. Te skupnosti strokovnjakov so k razstavi prispevale s svojimi pričevanji in posojanjem predmetov (kot je ta) za razstavo. Ustanova Les Petits Riens je bila eden od sodelujočih partnerjev, Hiši evropske zgodovine pa je omogočila stik s Celine in drugimi posamezniki.

Dobrodelne ustanove, kot je Les Petits Riens, imajo še vedno vpliv, ki presega prikrajšane skupine, ki jim neposredno pomagajo. Še vedno močno vplivajo na vzorce potrošnje, ponovne uporabe in odpadkov. Nošenje oblačil iz druge roke postaja vse bolj modno v različnih družbenih razredih, kar je v skladu s skrbjo za okoljsko in družbeno odgovorno nakupovanje. Celine, ki dela za ustanovo Les Petits Riens, je opazila, da dobrodelne ustanove pridobivajo nove mlade kupce, ki so resnično prepričani, da je njihov način potrošnje drugačen in za katere je nakup iz druge roke skorajda dejanje aktivizma.

Poleg tega ustanova Les Petits Riens ohranja in povečuje mrežo točk za zbiranje oblačil, s čimer omogoča enostavno in dostopno darovanje oblačil, ki jih ne potrebujemo več. Organizacija lahko pomaga ljudem, da jim stvari ni treba prezgodaj zavreči, saj je darovanje enako preprosto kot to, da jih zavržejo.

Material

Les

Razsežnost

145,00 x 70,00 x 7,00 cm (v x š x d)

Inventarna številka

2021.0050.72 and 2021.0050.262

Avtorske pravice

Hiša evropske zgodovine, Bruselj, Belgija

Status

Razstavljen na začasni razstavi z naslovom Za enkratno uporabo – Zgodovina sodobne krize

Slikovni kredit

Fotografija 2022 Regular Studio, © EU, Evropski parlament

Ta krožnik z značilnim rumenim jelenom v habansko-slovaškem stilu, ki ga je popravil kotlar, je bil izdelan v začetku 19. stoletja. Kdaj natančno je bilo popravilo opravljeno, ni jasno. Slovaški kotlarji, imenovani Rastelbinder (po rji z žičnih izdelkov), so bili vse do 20. stoletja del vizualne in zvočne mestne krajine ter življenja v ulicah in dvoriščih donavske monarhije. Najbolj znane slovaške skupine kotlarjev so se potepale po vsej Evropi, popravljale razbito keramiko in prodajale domače gospodinjske pripomočke, kot so sita, zajemalke, košare in pasti za miši. Zaradi svoje značilne slovaške noše in pestre izbire blaga, ki so ga nosili s seboj, so bili vpadljivi zlasti na Dunaju.

V avstrijskem delu donavske monarhije je bilo kotlarstvo sredi 19. stoletja strogo regulirano. Vseeno so prebivalci z gospodarsko šibkejših območij, kjer kmetijstvo ni zagotavljalo zadostnega preživetja, pod strogimi pogoji lahko pridobili dovoljenje, da so si s to obrtjo zagotovili prepotrebni zaslužek. Nekatere regije so se začele specializirati za določeno blago in/ali storitve, kot v primeru kotlarjev z zahodne Slovaške (takratne zgornje Madžarske). Moški s teh območij so se sprva kot potujoči krošnjarji preselili na sosednja območja na Češkem ali na južnem Madžarskem. Pozneje jih je bilo mogoče najti na vseh območjih donavske monarhije. Njihova nadarjenost za jezike jih je vodila povsod od Italije do Rusije in Konstantinopla, nazadnje pa jih je na tisoče prišlo tudi v ZDA.

Krožnik je prišel v Volkskundemuseum leta 1897 kot darilo (Pf. Maluchinsky). Za muzej je bil zanimiv z dveh vidikov: prvič kot izjemen primer določene vrste fajanse s habanskim dekorjem in drugič, ker ga je popravil kotlar. V času, ko je prišel v muzej, sta bili trgovina in obrt kotlarjev že v zatonu. Zaradi dostopnosti novih, cenejših in odpornejših materialov in izdelkov se je povpraševanje po njihovi dejavnosti močno zmanjšalo. Po drugi strani pa se je močno povečal ugled kotlarjev kot tipičnih dunajskih delavcev ter njihovo stereotipno in klišejsko prikazovanje v žanrskem in popularnem slikarstvu. Okoli leta 1897 je bil na primer Rastelbinder priljubljen kostum na maškaradah, leta 1902 pa so bili kotlarji upodobljeni v opereti Der Rastelbinder Franza Lehárja.

Krožnik, ki ga je popravil kotlar, je v več pogledih zanimivo povezan s smetmi. Med drugim prikazuje zgodovinsko kulturo popravljanja. Stvari, ki so jih kotlarji popravili, tj. gospodinjski predmeti iz keramike ali kovine, so bile drage, ko so bile še nove, in so za mnoge ljudi predstavljale dragoceno lastnino, ki se je prenašala iz roda v rod. Poleg tega nas krožnik spominja na ljudi, ki so se ukvarjali s popravili. Čeprav so bili kotlarji in njihova obrt iskani, je bil njihov položaj v družbi neugleden. Za njihovo življenje in način dela so bile značilne selitve daleč od družin, otroško delo, slabe življenjske razmere in etnična diskriminacija. Prebivalci Dunaja so jih imeli za nadležne trgovce ali celo berače.

Material

Fajansa/poslikava s čopičem

Inventarna številka

ÖMV/6.215

Razsežnost

7x32,2cm

Avtorske pravice

Volkskundemuseum Wien

Status

V depoju

Slikovni kredit

© Volkskundemuseum Wien

V Wöllersdorfu v Avstriji je bilo odloženih 61 kosov bronastega orožja in opreme, ki so tehtali več kot 3 kg. Najdba sestoji iz bronastih ostankov in delcev predmetov, ki so značilni za zgodnji del pozne bronaste dobe (1000–800 pr. n. št.). Vsebuje najrazličnejše zlomljene predmete, med drugim orožje, sekire, orodje, nakit, kose kovine in žice. Večina predmetov je bila poškodovana, številni pa so bili namerno razdrobljeni.

V pozni bronasti dobi (okoli leta 1000 pr. n. št.) je bilo odlaganje kovinskih predmetov običajen pojav. Med njimi so bili orožje, orodje, posode, nakit, deli vozov in celo obredna oprema, našli pa so se tako nepoškodovani in lepi kosi kot delci in neobdelana kovina. Najdeni so bili v osupljivih pokrajinah, v naseljih, ob vodi in pod vodo ter na odročnih krajih. Številni raziskovalci jih zaradi njihove materialne vrednosti domnevajo, da gre za skladišča potujočih kovačev ali trgovcev bronaste dobe ali skrivališča iz časa vojne. Prav tako je mogoče, da so kupi razbitih predmetov ostanki razširjenega reciklažnega gospodarstva, kar kaže na skrbno in učinkovito rabo virov.

Artefakti so bili najdeni v vasici Wöllersdorf v Avstriji na začetku 20. stoletja. Leta 1902 jih je kupil Dunajski naravoslovni muzej. Žal se je dokumentacija o osebi, ki je odkrila najdbo iz Wöllersdorfa, izgubila.

Zbirka delcev bronastih predmetov kaže na to, da so bili predvideni za pretaljevanje, da bi iz materiala naredili nove stvari. Pred 3000 leti, dolgo pred industrijsko revolucijo, sta bila zbiranje surovin in izdelava predmetov dolgotrajna procesa, recikliranje in ponovna uporaba teh materialov pa sta bila večino človeške zgodovine običajna praksa. To še zlasti, vendar nikakor ne izključno, velja za obdobja, v katerih je virov primanjkovalo (npr. v vojnih in povojnih časih).

Material

Bronze

Inventory number

NHM_PA_37392-37411

Razsežnost

Velikosti predmetov so od 3,5 do 14,5 cm.

Copyright

Dunajski naravoslovni muzej

Status

Razstavljen

Image credit

Dunajski naravoslovni muzej, fotografije: Alice Schumacher

Predmet je kos tkanega rumenega tekstila z vozlom in ostanki dveh olivno zelenih trakov iz kepra, zvezanih skupaj. V železnodobnih plasteh rudnika soli Hallstatt (pribl. 800-600 pr. n. š.) so našli različne kose tekstila. Nekateri so bili namerno raztrgani na trakove in ponovno uporabljeni kot priložnostni material za zavezovanje.

Izdelava tekstila z vsemi različnimi delovnimi postopki (vzreja ovc, striženje, predenje, tkanje) je bila pred tisočletji, ko še ni bilo sodobnih orodij, zamudno opravilo. Pomembna sta bila skrbna in odgovorna uporaba ter ravnanje s tekstilom. Ne vemo zagotovo, kdo je bil odgovoren za izdelavo tekstila, čeprav orodja, kot so vretena in uteži za statve, pogosto odkrijejo v grobovih žensk. Tekstil iz Hallstatta je bil najden v rudniku soli in na nekaterih kosih so vidne značilne sledi trganja in vozlanja. To gotovo ni bila primarna uporaba tega tekstila, ki je bil morda namenjen za del oblačila, vendar so ga sčasoma reciklirali in uporabili za popravila.

Iz različnih kontekstov v prazgodovinski srednji Evropi vemo, da so tekstilni material namerno trgali na trakove in ga ponovno uporabljali, npr. kot priložnostni material za zavezovanje, na kar kažejo značilni vozli. Jasne dokaze za to smo našli v dveh prazgodovinskih rudnikih soli v Avstriji, Hallstattu in Dürrnbergu, ki se v grobem umeščata v prvo tisočletje pred našim štetjem. Običajno so se v rudnikih soli kot material za zavezovanje uporabljale predvsem vrvi in vrvice iz različnih dreves in trav. Če jih ni bilo pri roki, so uporabljali tekstilne trakove, usnjene trakove ali celo mlade elastične vejice.

Dunajski naravoslovni muzej že več kot 100 let izvaja raziskave v sodelovanju z mestom Hallstatt. Muzej ima v mestu terensko pisarno, iz katere znanstveniki opravljajo svoje delo. Od šestdesetih let 20. stoletja vsako leto potekajo redna znanstvena arheološka izkopavanja v rudniku soli Hallstatt. Tam izkopani predmeti so takoj vključeni v muzejsko zbirko.

Proizvodnja tekstila je bila pred industrijsko revolucijo dolgotrajen proces, zato je bilo recikliranje tekstila običajna praksa večino človeške zgodovine. To še zlasti, vendar nikakor ne izključno, velja za obdobja, v katerih je virov primanjkovalo (npr. v vojnih in povojnih časih). Tekstil se je skozi zgodovino redno spreminjal ali prilagajal za nove namene. Različni primeri od bronaste dobe do zgodnjega novega veka kažejo različne namene uporabe recikliranega tekstila, med drugim kot tesnilni material za ladje, kot polnilo za luknje v srednjeveških gradovih in kot tesnilo za upravljanje vode v rudnikih bakra. Tekstil se je uporabljal tudi za prekrivanje in v higienske namene ter kot različne vrste priložnostnega materiala. Recikliranje oblačil vključuje ponovno obdelavo oblačil na različne načine.

Material

Ovčja volna

Razsežnost

Rumeni tekstil: 11,5 x 4,5 cm; zeleni tekstil: 29 x 10 cm (oba kosa skupaj)

Inventarna številka

NHM_PA_77.334 (HallTex 78) and NHM_PA_89.724 (HallTex 121)

Avtorske pravice

Natural History Museum Vienna

Status

V depoju

„To etnografsko rokavico, ki je bila spletena na čudovitem otoku Muhu na vzhodni obali Baltskega morja, sem našla v trgovini z rabljenimi izdelki na ulici Veski v Tartuju. Vprašala sem, od kod prihaja njihovo blago, in rekli so, da iz Nemčije. Rokavico sem kupila za 5 estonskih kron in jo podarila muzeju. Spraševala sem se, kako se je ta rokavica znašla v Nemčiji. Dejansko so bila v Nemčiji velika begunska taborišča za Estonce – ali je Estonec, ki je bival v preselitvenem taborišču v Nemčiji, s seboj vzel tople rokavice? Ali pa je kakšen vojak, ki se je boril na otoku Muhu, rokavice dobil za gretje rok? Kakor koli, imela sem najrazličnejše misli o tem, kako je rokavica končala kot odpadek in odpotovala nazaj v Estonijo kot humanitarna pomoč. To lepo etnografsko rokavico sem leta 2009 ob 100. obletnici Narodnega muzeja vključila v razstavo kot primer, kako predmeti pridejo v muzej.“

Reet Piiri, etnologinja / Estonski narodni muzej / 2022

Estonija, Nemčija, preselitvena taborišča po drugi svetovni vojni, nova maloprodajna mreža 90. let 20. stoletja in EU.

Zbirka tradicionalnih estonskih vzorčastih rokavic, ki pripadajo Estonskemu narodnemu muzeju, je izjemno bogata, saj skupno obsega 4 116 primerkov, pri čemer vključuje tudi rokavice s čudovitimi estonskimi vzorci in zanimivimi zgodbami, ki so v zbirko prišle iz estonske diaspore. Tradicionalne vzorčaste rokavice so dober razstavni material, saj omogočajo predstavitev tehnik (pletenje s pletilkami) in etnografskih posebnosti različnih estonskih lokalnih skupnosti, spoznavanje barv (uporaba volne) in obravnavanje vzorca kot semiotičnega sistema ter ponujajo veliko iztočnic o pomenu narodnih noš in njihovem nošenju, ki jih muzej lahko uporabi v svojih izobraževalnih programih.

Sistem humanitarne pomoči v Evropi; v znova osamosvojene baltske države, tudi v Estonijo, so bile dostavljene ogromne količine tekstilnih oblačil; v Nemčiji so jih prebivalci lahko pustili pri zabojnikih za odpadke ali v zbirnih škatlah; izdelki so morda od doma Evropejca, ki se je selil ali je prenavljal svoje stanovanje, namesto na odlagališče prišli do doma Estonca.

Material

Ovčja volna

Razsežnost

Širina: 12,0 cm; dolžina: 25,0 cm

Avtorske pravice

Estonski narodni muzej

Status

Depo/zbirke tekstilnih izdelkov

Slikovni kredit

Estonski narodni muzej

V muzeju Ettoreja Guatellija se nahaja čevelj, ki ga je nekoč nosil mlad kmet in v katerem se prepletajo številne zgodbe. Čevelj pripoveduje o tem, kako je bil neštetokrat nošen, pokrpan in popravljen, da je spremljal kmeta pri delu na polju, o tem, kako ga je na podstrešju odkril zbiratelj in ga prinesel v muzej Ettoreja Guatellija, pa tudi o tem, kako je srečal dva rimska fotografa, ki sta ga posnela za plakat, ki je nato obkrožil svet in postal plakat Guatellijeve pobude za ustanovitev muzeja, v katerem bi hranili njegove najdbe, ki pričajo o rokodelstvu podeželskih skupnosti, ki ničesar ne zavržejo.

Čevelj muzeja Ettoreja Guatellija odpira številne možne poti razmišljanja, ki jih je treba raziskati. Lahko bi se na primer ozrli onkraj lokalnega, onkraj podeželja Emilije, k življenju in delu podeželskih skupnosti po vsej Evropi in po svetu. Kdo ve, koliko čevljev bo v zgodovini popravljenih in obnovljenih, da bo njihov potencial lahko izkoriščen in da se bodo v njih lahko prehodile najrazličnejše poti. Danes bi lahko čevelj simboliziral tudi korak, ki je potreben, da prestopimo meje, začrtamo skupno pot in izkoristimo vrednost svobode.

Ettore Guatelli je v petdesetih letih prejšnjega stoletja začel vse redneje obiskovati skladišča zbiralcev odpadkov na Apeninskem polotoku in tako postopoma postavljal temelje za svoj bodoči muzej. Od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja se je njegova zbirka precej razširila in nehote postala del naraščajočega trenda v sedemdesetih in osemdesetih letih za oživitev in promocijo popularne kulture. Tako je njegova ustanova postala edinstven in neponovljiv muzej demografske, etnološke in antropološke dediščine Italije 20. stoletja.

Leta 1994 je Ettore Guatelli v peti številki revije Ossimori objavil esej z naslovom Odpadki v muzeju. V njem je obravnaval zelo aktualno in zdaj vse pomembnejše vprašanje ter poudaril, da je treba razmisliti o naravi odpadkov in zavrženih predmetov ter, natančneje, o njihovi predelavi in recikliranju. Prav v tem in zlasti v odstranjevanju odpadkov je zgodovinski ključ do prave demokracije.

Material

Čevelj, ki je bil neštetokrat popravljen in obnovljen z žico in žeblji

Razsežnost

24 x 11x 14

Avtorske pravice

@Fondazione Museo Ettore Guatelli

Status

Razstavljen

Slikovni kredit

Mauro Davoli

Težko je natančno določiti, kdaj je na Poljskem peka na žaru postala priljubljena. Konec koncev je toplotna obdelava mesa stara toliko kot sledovi prvega ognjišča. Za antropologa je doma izdelan žar zgodba z vsaj nekaj različnimi vidiki. Prvi je priljubljen način preživljanja prostega časa, za katerega sta žar in značilen vonj po gorečem oglju postala simbol: prijatelji, pivo in glasba. Kraj dogodka je nepomemben, lahko je tudi balkon v stanovanjskem bloku. Drugi vidik je oblikovanje prehranjevalnih navad Poljakov. Trenutno je žar prva žrtev širjenja veganskega načina življenja. Pomembno je tudi ravnanje z odpadki na Poljskem. Če se ne bi iz bobna izdelal žar, bi celoten pralni stroj končal odvržen v gozdu.

Predmet in njegov značaj nikakor nista edinstvena ali endemična za poljsko kulturo. Motivi za njegovo izdelavo in njegov namen so globoko v človeški naravi: ustvarjalnost, lakota in skupno prehranjevanje. Zdi se, da nas ločuje le kulturna plast, tj. kako, s kom, kje in kaj jemo: ni boljše stvari kot svinjski vrat na žaru, začinjen z medeno gorčično omako, in hladno pivo – eh, že slišim glasove nestrinjanja.

Kontekst sodobnega, doma izdelanega žara je zbirka vsakdanjih predmetov iz zgodovine poljske podeželske kulture, za katero je značilno kronično pomanjkanje. To pomanjkanje je sprostilo ustvarjalni in prilagoditveni potencial, z razcvetom kapitalistično-potrošniškega gospodarstva pa se te stvaritve v novih okoliščinah uvrščajo na področje hobijev in spretnosti. Takšni izdelki so bili pogosto povezani s slabšim ekonomskim položajem izdelovalca.

Osnovni element, ki povezuje predmet s pojmom odpadkov v širšem smislu, je v tem primeru ponovna uporaba in dajanje nove funkcije že obstoječim predmetom. Če o njem razmišljamo kot o proizvodu kulture pomanjkanja, se pojavi cel razred pojmov, ki človeka razvrednotijo na raven odpadnika – človeka, ki živi zunaj okvirov družbenega nadzora.

Material

Jeklo, rezanje, varjenje, rezanje in vijaki

Razsežnost

Višina 74 cm; premer 45,5 cm

Inventarna številka

PME 58930/1-2

Copyright

Narodni etnografski muzej

Status

V depoju

Slikovni kredit

Fotografija Edwarda Koprowskega