Lažno za realnost

Razstava predstavlja ponarejanje skozi zgodovino in opisuje posebne zgodovinske okoliščine, ki pojasnjujejo, kako so bile ustvarjene, interesi in motivi zanje, njihov vpliv in kako so bili nazadnje izpostavljeni. Želimo pokazati, da imajo ponaredki že dolgo svoje mesto v zgodovini in da niso le plod današnjega časa. Razmišljamo tudi o tem, kako okrepiti odpornost proti poskusom zavajanja in zavajanja.

Razstava Med originalom in ponaredkom – pogled s ptičje perspektive

V tej epizodi se bomo vprašali, kako so ljudje v preteklosti poskušali krmariti skozi svet neovrgljivih konstruktov verskih prepričanj. Kako bi ugotovili, kaj velja zanje? Politika in religija se že stoletja medsebojno podpirata v želji po oblasti in legitimnosti. V vsaki dobi se ponareja, kar je takrat najbolj pomembno – zato so imeli razvpiti ponaredki in prevare v srednjeveški Evropi močan verski pečat.

Verni ponaredki – niz virtualnih sprehodov v Hiši evropske zgodovine

Ljudje naravno težimo k temu, da bi raziskali svet okoli sebe, ga poskušali doumeti in bolje razumeti – pri tem uporabljamo tehnike, ki so nam na voljo. Zdaj se bomo posvetili ponaredkom in prevaram, povezanim z obzorji Evropejcev, ki so se postopoma širila: od geografskih odkritij do sodobne znanosti.

Ponaredki v znanosti – niz virtualnih sprehodov v Hiši evropske zgodovine

Zdaj smo v razdelku, posvečenem vznemirljivi dobi izgradnje države. In 19. stoletje sta bili v Evropi stoletji prevratov in prelomov. Cesarstva so razpadala in iz njihovih ruševin so vzniknili novi narodi. V tem delu razstave boste odkrili patriotične ponaredke, teorije zarote in lažne dokaze, uporabljene v sojenju v Dreyfusu.

Patriotski ponaredki in teorije zarote – niz virtualnih sprehodov v Hiši evropske zgodovine

Morda ste že slišali za misel: resnica je prva žrtev vojne. Čeprav ne vemo, od kod natančno izvira, moramo priznati, da vsebuje zrno modrosti. V tem oddelku razstave preučujemo vrste ponaredkov in prevar, ki so se uporabljale v času vojne, in dobro plat ponarejanja: etično ponarejanje, upravičene ponaredke.

Ponaredki v službi dobrega – niz virtualnih sprehodov v Hiši evropske zgodovine

Ta epizoda se nanaša na vprašanje: je mogoče z ukazom oblastnikov izbrisati iz zgodovine, da je nekdo obstajal? Zakaj bi bila v tako početje vpletena državna propaganda?

Manipuliranje s spominom – niz virtualnih sprehodov v Hiši evropske zgodovine

V tej zadnji epizodi razmišljamo o sodobnejših vprašanjih – o svobodi, da napišeš in objaviš, kar hočeš: je to absolutna pravica ali pravica, ki bi morala imeti nekatere omejitve? Ali so nekatera besedila povsem uničujoča ali pa je vedno vredno zaščititi svobodo izražanja? Verjetno ste že slišali za sovražni govor in lažne novice v internetu in družbenih medijih, toda ta razprava ni prav nič novega...

Razvoj lažnih novic- niz virtualnih sprehodov v Hiši evropske zgodovine

Ob dnevu človekovih pravic 2020 si ogledujemo razstavo Med originalom in ponaredkom in ugotavljamo, kako so se v evropski zgodovini prepletali svoboda izražanja, lažne novice in dezinformacije.

S kuratorko Joanno Urbanek

V drugem videoposnetku ob dnevu človekovih pravic se nam pridružite na naši razstavi Fake For Real, da bi ugotovili, kako so afera Dreyfus in antisemitizem spodkopavali pravico do poštenega sojenja in ustvarili mednarodni škandal.

S kurirko Simino Badica

Marmorna glava cesarskega cesarja Geta, vandalizirana s kiselom po dejanju damnatio memora – rimsko cesarstvo, ok. 200 A.D.

V želji združiti vero in politično moč je vrhunec za rimskega cesarja predstavljalo pobožanstvenje – postati božanski in nesmrten. Nasprotno je bila najhujša kazen izbris iz zgodovine. V sodobnem obdobju je bil za opis te prakse uporabljen izraz damnatio memoriae. Obsojene na to kazen so izbrisali iz zapisov, uničili njihove oporoke in podobe. Že omemba imena cesarja Gete, ki ga je dal umoriti njegov brat in socesar Karakala, se je kaznovala s smrtjo.

© Fondazione Musei Civici di Venezia, Italija

Breviar z ilustracijo Saint Martial, ki se je udeležil množenja hlebcev – Burgundija, po letu 1481

Kronist Ademar iz Chabannesa je trdil, da je bil sv. Marcial, škof iz 3. stoletja, ki je pokopan v Limogesu, dejansko eden od apostolov. Ademar je mnoge prepričal o tem, s čimer je zrasel ugled opatije sv. Marciala, vendar je njegovi zgodbi ugovarjal potujoči menih Benedikt iz Chiuse, saj da za to ni nobene podlage v zgodnjekrščanski tradiciji.

© Les silos, maison du livre et de l’affiche, Ville de Chaumont, Francija

Slika ningya, „človeških rib“ – Japonska, 1800–1823

Kartografi in pisatelji so svoja dela pogosto krasili s podobami morskih pošasti in fantastičnih bitij, ki naj bi napadala mornarje. Celo Kolumb naj bi videl tri morske deklice, ki pa naj ne bi bile tako lepe, kot jih opisujejo. V 19. stoletju so japonske „morske deklice“ še vedno prikazovali v sobah in muzejih čudes v Evropi in Ameriki. V japonski kulturi naj bi ningjo imela mitične lastnosti. Papirmaše in bombaž na lesenem okvirju, (goveje) črevo, človeški lasje, deli čeljusti morskih psov in ribja koža.

© Nationaal Museum van Wereldculturen, Nizozemska

Kladivo Witches – priročnik za lov na witch – Frankfurt, 1588

Z izumom tiska okrog leta 1440 je prišlo do poplave informacij in dezinformacij. Pomanjkanje nadzora nad vsebino je povzročalo nelagodje, povsem enako kot današnji pomisleki o lažnih novicah, izkrivljeni realnosti in sovražnem govoru. Revolucija tiska je imela mnogo žrtev. Priljubljenost besedil, ki se nanašajo na čarovnike, je spodbudila val preganjanja in v več kot dveh stoletjih umrlo na tisoče domnevnih bit. Evropejci so postajali vse bolj pismeni in v roke so jim prihajale knjige, pamfleti in časopisi, zaradi česar so vse bolj zahtevali državljanske svoboščine in spremembo zgodovine.

© Hiša evropske zgodovine, Belgija

Anonimna nota, ki farmacevta Davida Welmana obtožuje čarovništva in je bivalnik – Lemgo, 1642

Po lokalnem sporu so se v nemškem mestu Lemgo pojavili številni zapiski, kot je ta. Po dveh sojenjih je bil Welman usmrčen.

© Stadtarchiv Lemgo, Nemčija

Piltdown Man

Namen znanosti je na podlagi empiričnih raziskav predstaviti dejstva, Vendar pa znanstveniki v svojem delu neizogibno puščajo sledi pristranskosti. Drugi raziskave namenoma izkrivljajo zaradi osebnih koristi. Eden takih je bil Charles Dawson. Kar 40 let je trajalo, da se je razkrila prevara s „človekom iz Pildtowna“ iz leta 1912, saj je naletel na plodna tla med paleontologi, ki so želeli potrditi lastne teorije. Razkritje njegove prevare dokazuje moč znanstvene metode. Za razliko od religije ali ideologije je mogoče znanstveno spoznanje ovreči ali potrditi.

Institut Royal des Sciences Naturelles de Belgique. © Bernard Fontanel, DEC.

Bakrov graviranje Ossianovega Swana, Johan Frederik Clemens – København, 1787

Zgodovina, književnost in umetnost so postale pomembno politično orodje pri gradnji nacionalne identitete v Evropi 18. in 19. stoletja. Številni ponaredki so nastali iz nuje, da bi „zapolnili vrzeli“. Z vsakim „odkritjem“ je narodova zgodovina segala dlje v preteklost in razglašala njegovo kulturno večvrednost. Te zgodbe so pripovedovali nacionalni „Homerji“ in trdili, da prav ta narod zibelka indoevropske civilizacije. Čeprav so se zgodbe kasneje izkazale za lažne, so še vedno imele precejšen vpliv.

© Hiša evropske zgodovine, Belgija

Češki prevod protokolov za starše Ziona – 1925

Teorija zarote trdi, da je nekaj prikrite, zelo vplivne skupine ljudi vzrok dramatičnih in navidezno nepojasnjenih dogodkov. Protokoli starejših Zionov, objavljeni v Tsarist Russia leta 1903, so zahtevali odkritje judovskih načrtov za svetovno prevlado. Ta ponarejanje v obliki teorije zarote je postalo najbolj vplivno antisemitsko besedilo zadnjih sto let. Čeprav so bile zamisli kmalu uničene, so se širile, kar je imelo uničujoče posledice.

© Hiša evropske zgodovine, Belgija

Plakat s pojasnilom o aferi Dreyfus na „Zgodovini plakata“ – Francija, 1899

Leta 1894 so našli dokument, ki je ponujal prodajo francoskih vojaških skrivnosti Nemčiji. Zločin ni smel ostati nekaznovan. Hitro so bili zbrani dokazi proti Alfredu Dreyfusu, edinemu judovskemu častniku v generalštabu francoske vojske. Na podlagi ponarejenih dokumentov, tajnega dosjeja in za lase privlečenih strokovnih mnenj je bil Dreyfus spoznan za krivega izdaje in obsojen na odvzem čina in trajno izgnanstvo. Dreyfusova afera je razdelila Francijo, razplamtela antisemitizem in razkrila, kako (zlahka) je izkoristiti pristranskost sodnega sistema.

© Hiša evropske zgodovine, Belgija

Orodja, ki jih uporablja odpor v centru za osebne izkaznice v Amsterdamu za ponarejanje osebnih dokumentov – zasedena Nizozemska, 1941–44

Pisala, gumijasti žig, pisalni stroj, aceton. V rokah pogumnih posameznikov so ti predmeti med drugo svetovno vojno rešili na tisoče. Po vsej Evropi je nacistični režim med okupacijo s pomočjo dlakocepske uprave identificiral, izgnal in usmrtil milijone Judov in vseh drugih nezaželenih ljudi. Z novo identiteto pa se je bilo moč izogniti koncentracijskemu taborišču. Ponarejeni dokumenti so omogočali drzne sabotaže in vohunjenje. S pravimi papirji je bilo mogoče prestopiti mejo, z lažnimi živilskimi izkaznicami pa ubežati lakoti.

© Verzetsmuseum, Amsterdam, Nizozemska

Paradummy, uporabljen med osvoboditvijo Nizozemske – 1945

Lažne padalce (padalske lutke) so prvič uspešno uporabile nemške sile pri zasedbi Belgije in Nizozemske leta 1940, da so pritegnile pozornost drugam in ne k mestom, kjer so pristajali pravi vojaki. Padalske lutke so imele mehanizem za samouničenje, zato jih je ostalo le malo.

Fries Verzetsmuseum, Nizozemska © Collection Stichting Verzetsmuseum Fryslân

Han van Meegeren, Christ in ženska, odvzeta v odraslosti na Nizozemskem, ok. 1942

Hermann Göring je za to delo plačal 1650000 glavarjev, ki so bili prepričani, da je kupoval slika Johannesa Vermeerja. Han van Meegeren je svoja dela prodajal kot dela starih nizozemskih mojstrov in zaslužil milijone. Preslepil je tako umetniške strokovnjake kot nacistične zbiratelje. Ko so mu po vojni grozile obtožbe zaradi kolaboracije, je priznal manjši zločin ponarejanja. Iz izdajalca se je nenadoma prelevil v narodnega junaka kot mož, ki je preslepil samega Göringa. Morda pa je bilo ustvarjanje všečne javne podobe njegova zadnja velika prevara... Olje na platnu.

© Museum de Fundatie, Nizozemska

Tradicionalni pokvarilni pregled burberije

Ponarejevalci vsepovprek izkoriščajo potrošniško hinavščino, ko hlepimo po več, cenejšem in novejšem, za tem pa se skriva želja po statusu, edinstvenosti in pristnosti. Čeprav razkrijejo več in več ponaredkov, ponarejanje vse bolj cveti. Trend „ironičnega nakupovanja“, ki je nekakšen upor proti kapitalizmu, daje celo prednost ponaredkom pred originali. Stvari so še nekoliko drugačne pri tako imenovanih ponaredkih iz vesti: umetnem krznu, sintetičnih diamantih in veganskem usnju.

© Musée de la Contrefaçon, Pariz, Francija

„Nelavni“ bankovec Rogerja Pfunda – Ženeva, 2012

„Drugi najstarejši poklic na svetu“, ponarejanje denarja, je star toliko kot denar. V antičnem času je to pomenilo redčenje deleža plemenitih kovin v kovancu z navadnimi kovinami in nato prekrivanje s tanko plastjo zlata ali srebra. Ko pa se je izboljševala tehnologija kovanja in tiskanja, so ji morali slediti tudi ponarejevalci in izpopolniti svoje veščine. Odkar uporabljamo bankovce, je tako oblikovalcem kot ponarejevalcem potrebno vse zahtevnejše umetniško in tehnično znanje, ko skušajo drug drugega preseči in prelisičiti.

Dolga zgodovina ponarejenega denarja je tesno povezana z zgodovino mojstrskega oblikovanja in vrhunske znanosti. Ta bankovec je trenutno najboljši poskus „nelavnega“ denarja. Najnaprednejše varnostne elemente, ki so trenutno na voljo – varnostno črnilo, difrakcijski trak, sitotisk SPARK, prozorni polimerni substrat – združuje z dovršeno grafiko Rogerja Pfunda.

© Zbirka Numiservices, Švica

COVID-19: Informativna epidemija

Svetovna zdravstvena organizacija je zapisala, Izbruh in odziv 2019-nCoV sta spremljala obsežna „infodemija“ – prevelika količina informacij – nekatere točne in nekatere ne – zaradi česar ljudje težko najdejo zanesljive vire in zanesljive smernice, kadar jih potrebujejo. Kaj pa je „informacijska epidemija“ in kako je povezana s pandemijo COVID-19?

V tem intervjuju Alexandre Alaphilippe iz EU DisinfoLab razpravlja o informacijski asimetriji, dezinformacijah in teorijah zarote v zvezi z izbruhom koronavirusa. Alaphilippe opisuje njihov učinek na družbo in medije ter kako lahko ljudje sami zajezijo širjenje informacijske epidemije.

„V naših mehurčkih“

Družbeni mediji so imeniten način za povezovanje ljudi, vendar ustvarjajo tudi tako imenovane filtrirne mehurčke. Izbirajo informacije in nam prikazujejo stvari, ki smo jih v preteklosti že potrdili ali všečkali. Ti filtri vodijo v iluzijo, da vidimo celotno sliko, v resnici pa ostajamo omejeni na omejeno medijsko okolje, ki ga imajo večinoma podobno misleči ljudje. Ker mehurčki ne omogočajo dovolj prostora za različna mnenja in druge vire, nudijo plodna tla za širjenje in razcvet neresnic.

© Hiša evropske zgodovine, Bruselj, Belgija

Lažni napadalci

Več o tem, ali lahko odkrijete dezinformacije. V interaktivnem delu razstave lahko z nadzorno ploščo „streljate“ objave v družbenih medijih in novicah z zavajajočimi informacijami, preden dosežejo spodnji rob zaslona. Prehajanje dovolite le zanesljivim novicam, ki jih lahko tudi označite z zelenimi pikami. Pozorno si oglejte fotografije, naslove in podnapise, da boste lahko ločili dejstva od izmišljotin.

© Hiša evropske zgodovine, Bruselj, Belgija

Ilustracija Fredericka Burra Opperja z naslovom „Puck“

Organizacija Reporters se pomisli na različne zgodbe, od katerih so nekatere opisane kot lažne novice. Ta izraz se je prvič pojavil v ameriškem tisku konec 19. stoletja.

© Knjižnica kongresa, 1894, New York, Združene države Amerike