„Zgodovina v razpravi“ serija Bruselj, evropska prestolnica?

Ali je Bruselj „Evropska prestolnica“ pred nastankom koncepta „mestno trženje“?

Chloé Deligne poudarja, da je zgodovina predvsem zgodba; ponazorjen je bil v znanstveno in akademsko disciplino, da bi postal znanost, predvsem pa gre za pripoved. Zgodovinski pripoved se oblikuje iz moči posnetkov in pripovedovanja zgodb.

Uporaba izraza „glavnica“ za večje mesto znotraj države, države ali zveze narodov je razmeroma nova. V francoščini se beseda „capital“ v 16. stoletju pojavlja kot referenčno mesto. Ta epoch vidi nastanek sodobne države, ki bo vrhunec v 19. stoletju dosegla z oblikovanjem nacionalnih držav, ki imajo vsaka svojo prestolnico. Beseda „kapital“, ki označuje mesto, ki je glavni sedež institucij, je torej beseda, ki se pojavlja ob postopnem nastajanju države. Za prejšnja obdobja ta beseda nima velikega pomena. Govorimo lahko o mestu prebivališča sodišča, govorimo o glavnem gospodarskem jedru (veliko v severozahodni Evropi), ko pa govorimo o naših regijah (nekdanja južna Nizozemska), je zamisel o centralizirani državi, nacionalni državi, proces, ki se bo še počasneje razvijal kot v drugih delih Evrope (ustanovitev Belgije leta 1830).

Ta pojem „kapital“ je torej v Belgiji zelo novejši. Pojem „centralnosti“ je za Bruselj bolj smiseln; najprej na nekdanji Nizozemski in pozneje v Belgiji ter nazadnje v zvezi z Evropo. Osrednje mesto pripisuje velik pomen govorom in podobam, ki se prenašajo. Če želite biti središče nečesa, se morate izkazati in trditi, da je središče tega nečesa. Od 12. do 13. stoletja je bruseljska elita to osrednjo vlogo gojila s slikami, namenjenimi promociji svojega mesta. Osrednja vloga Bruslja je bila na primer postavljena proti mestu Louvain, od katerega se je ponovila prva dinastija vladanja Brabanta; razglašena je bila tudi za Antwerpen, ki je imel pomembno gospodarsko vlogo v njegovo korist. Bruselj je večkrat ponovno pridobil zgornjo roko in tako ustvaril določeno kontinuiteto.

V daljšem obdobju se je središče Bruslja poneslo z oblikovanjem zgodb in podob, ne pa s tem, da so ga institucije priznale kot glavno mesto; zgrajen je bil tudi privzeto, ker bi se lahko štel za zunanjega v primerjavi z drugimi, katerih terjatve bi se lahko zdele bolj očitne.

Ali lahko rečemo, da je Charles V vodil v evropsko usodo Bruslja?

V 16. stoletju je bil Bruselj princesna država, t. i. „Princelijke Stadt“, tj. redno prebivališče princesne oblasti. Mesto je del mestne mreže nekdanjih držav z nizkimi emisijami, vključno s sodobnim Beneluksom in delom severne Francije. Roel Jacobs navaja, da je bila oblast takrat v rokah dedne vojaške elite, ki se je nenehno premikala; v nekaterih krajih je oblast ostala pogosteje kot drugje, Bruslju pa je uspelo pridobiti ta status med 13. in 16. stoletjem ter ga ohraniti. Protest Charlesa V (1515–1555) je ključno obdobje v evropski zgodovini; ima ključno vlogo pri njegovem razumevanju, vendar s kritičnimi in globalnimi posledicami. Šestdeseta leta 20. stoletja naj bi imela velike posledice po vsej Evropi, ti zgodovinski dogodki pa so potekali v Bruslju.

Mestne elite so imele pomembno vlogo pri usodi Bruslja kot prinčevega prebivališča. Ko je kralj potreboval denar, se je obrnil na trgovce, obrtnike, torej prebivalce mest. Plemištvo, ki je imelo monopol nad vojaško silo, je izvajalo pritisk, da bi dobilo plačilo, v večini primerov pa so se vlagatelji ostro pogajali, da bi plačali čim manj. Bruseljski trgovci so imeli drugačen pristop: pripravljeni so bili plačati več, kot so bili zaprošeni. Na primer, financirajo Aula Magna/Great State Hall for Philip the Good – Duke of Burgundy v palači Coudenberg (1452–1460). Razlog za to je, da so prebivalci Bruslja pričakovali gospodarske koristi od ustanovitve sodišča v Bruslju. V srednjem veku nihče ni bil dražji od vojvodstva Burgundija in njegovega sodišča. Da bi praznovali pogodbo, rojstvo, poroko, so organizirali drastične stranke, v katerih je bil denar dobesedno odvržen iz vrat in oken. Te stranke bi si lahko privoščile najbolj necenovni produkt časa: tapiserija iz zlata in srebrnih niti. Bruselj se je kmalu uveljavil kot središče proizvodnje te luksuzne tapiserije. Sodelovanje prostovoljne naložbene politike, da bi postal klasično stanovanjsko središče, povezano z luksuzno proizvodnjo, je bilo za Bruselj uspešno.

Če je Bruselj pridobil pomemben politični položaj, postal mesto knežnega prebivališča in nato prestolnica, ni bil tako, da bi se vsilil v spopade. Obstajajo podobnosti med prihodom Burgundijcev v Bruselj in prihodom evropskih institucij; podobnosti, povezane z duhom Bruslja, ki je ponazorjen pri izbiri simbolov za mesto. Pri tem je zanimivo primerjati Antwerpen in Bruselj, da bi razumeli ta mestni duh (Manneken-Pis za Bruselj, rimski vojak, ki je premagal velikano za Antwerpen).

Ali je danes v Bruslju evropski „mehurček“?

Ali v Bruslju obstajajo različne skupnosti, ki živijo brez medsebojnega stika ali interakcije? Ali ima ta Evropska skupnost občutek pripadnosti Bruslju? Kakšen je odnos pisatelja do mesta?

Grażyna Plebanek v svoji novici „nezakonita povezava“, v kateri sodeluje Eurocrats, pravi, da imajo lasten žargon, kot če bi živeli v razdvojenem svetu. V Bruslju zagotovo obstaja Eurocrat Bubble, vendar ni edini. Prisotni so tudi drugi mehurčki, povezani z državljanstvom in/ali generacijami.

Poljska skupnost v Bruslju je na primer samostojen mehurček; prišle so na delo, se po določenem času vrnile na Poljsko, ne da bi se vključile v družbo, in imajo le malo stikov z mestom in njegovimi prebivalci. Imate tudi mehurček druge ali tretje generacije priseljencev iz Maroka ali Konga. Ti imajo več interakcij z mestom. Če pogledamo sociologijo mesta, lahko opazimo, da njegova območja niso resnično mešana. Zlasti pomembne so pobude nekaterih kulturnih ustanov za spodbujanje srečanj skupnosti z gostitvijo umetnikov iz različnih okolij (na primer KVS ali gledališkega naroda). Do zdaj občinstvo ostaja večinoma belgijsko, vendar se stvari spreminjajo. V nekaterih kulturnih centrih, kot je Pianofabriek v Saint Gillesu, so različna državljanstva že mešana. Grażyna Plebanek že skoraj 15 let živi v Bruslju. Michel Dufranne (RTBF) ji je povedal, da gre za „cinkeko“, ki v priljubljenem jeziku pomeni osebo, ki živi v Bruslju, ima več kulturnih identitet in ceni to raznolikost vezi. Ta izraz „kineke“ posamezniku daje „status“. V Bruslju lahko živimo in ljubite, hkrati pa čutimo tudi poljščino iz Varšave. „Zinneke“ je v Bruslju veliko.

Roel Jacobs navaja, da je narodnost Bruslja „ketje“ in da ima korenine drugje. Ta pojma sta pozitivna in skupaj tvorita identiteto mestne skupnosti. Mesto mora komunicirati z zunanjim svetom (uvozamo, spreminjamo in izvažamo). To je protiteza nacionalizma. Mesta se s tem že dolgo zavedajo; svojo zgodbo pišejo od znotraj in od zunaj.

To ni posebnost Bruslja: vzeli Antwerpen v 16. stoletje. Največji tiskalnik v Antwerpnu (in je imel ključno vlogo pri tiskanju in prevajanju) je bil francoski tiskalnik. Največji špekulator časa, ki je z ustanovitvijo „Nieuwstraat“ podvojil območje mesta Antwerpen, je bil iz Liègea.

Drug primer: flamski primiti. Glavne značilnosti umetnikov, imenovanih flamski primiti, so, da niso bili niti primitivni niti na splošno flamski. Roger „de la Pasture“ je iz mesta Tournai, francoskega kraljevega mesta v njegovem dnevu; preselil se je v Bruselj, ker je bilo burgundijsko sodišče, in spremenil svoje ime v Vander Weyden. Njegov sodelavec ali učenec se imenuje Memling (ki prihaja iz Memlingena blizu Mainza); njegovi portreti so sodne osebnosti ali financerji, ki delajo za sodišče. Memling je nato delal v Brugesu, kjer je slikal številne portrete italijanskih bankarjev in trgovcev. V tem mednarodnem in odprtem okviru puščamo nacionalistične pripombe in se ni treba vprašati, ali so ti ljudje govorili francoščino ali nizozemščino. Mesta, katerih uspeh temelji na njihovi odprtosti do zunanjega sveta, se lahko štejejo za evropska vozlišča.

Kako prisotnost evropskih institucij in Eurocratov vpliva na mesto?

Ali so Eurocrati „novi aristokrati“? Da navedete enega od obiskovalcev Hiše evropske zgodovine: Bubble of Eurocrats je mogoče razumeti kot elitistično zaradi dohodka, ki je veliko višji od dohodka večine drugih prebivalcev Bruslja, čeprav evropske institucije zaposlujejo tudi izvajalce z negotovim statusom in dohodki. Chloé Deligne poudarja, da sobivanje v istem prostoru skupnosti z neenako porazdelitvijo bogastva povzroča ogromne napetosti. Po obdobju navdušenja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je prisotnost evropskih institucij v mestu kot nujno zlo vključena v osemdesetih devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Od začetka tega stoletja so se pojavile napetosti med tem prebivalstvom z zelo visokimi dohodki (ki ga ni mogoče omejiti samo na Eurocrate) in drugimi skupinami prebivalstva. To stanje krepi krivice in nezadovoljstvo. Postavlja pa se tudi vprašanja: Bruselj, glavno mesto Evrope, vendar za koga? Kdo ima največ koristi?

Nepremičninska dinamika, ki jo povzročata ustanovitev evropskih institucij in pritok novih prebivalcev iz vseh držav, prispeva k skrajnim socialnim, finančnim ali gospodarskim napetostim. Te napetosti je treba hitro upoštevati, da se razmere ne bi poslabšale.

V kolikšni meri je Bruselj trenutno „umetniška prestolnica“?

Ali je Bruselj navdihujoče mesto za ustvarjalnost? Kaj predstavlja prisotnost umetnikov v mestu? Kaj je umetniška prestolnica? Kaj ta prisotnost umetnikov predstavlja za prebivalce? Ali med njimi obstaja dialog? Ta dialog je eno od področij delovanja podjetja Wiels.

Za Dirka Snauwaerta pojem „glavnica“ nima prostora na kulturnem in umetniškem področju. Nekatera mesta imajo večji pomen pri umetniškem ustvarjanju ali razširjanju, vendar ne gre za vprašanje funkcij, povezanih s funkcijami kapitala. Kar zadeva mednarodno prisotnost umetnikov v Bruslju, so primeri večinoma v 19. in 20. stoletju: Bruselj je bil gostiteljsko mesto za pisatelje v izgnanstvu (na primer Karl Marx, Victor Hugo) ali kolonije umetnikov z Nizozemske; operna hiša „La Monnaie“ je Wagnerian, ker je repertoar družbe Wagner v Franciji prepovedan. Bruselj je imel tudi obdobje intenzivne umetniške stvaritve konec 19./zgodnjega 20. stoletja, zlasti z umetniškim nouveaujem, ki se imenuje tudi odcepiteljstvo na mednarodni ravni.

Trenutno se posebnost na področju ustvarjanja v Bruslju (in ta trend narašča) nanaša na izumiteljstvo (v smislu tistih, ki imajo umetniško prakso, nadomeščajo besedo umetnik) in interdisciplinarnost, v kateri je Bruselj nesporno svetovno središče. Ta pojav se je začel pred 30 leti in po zaslugi „Kunstenfestivaldesarts“ so se te inter-transdisciplinarne pobude združile. Wiels že deset let izvaja program prebivanja, ki ne le pozdravlja evropske umetnike v strogem institucionalnem smislu, temveč tudi v bolj odprtem in diasporičnem smislu, saj je umetniška praksa sama po sebi evropska, ne glede na izvor doktorja. Sprva se je v 80. letih prejšnjega stoletja pojavil „flamski val“, v katerem so umetniki iz plesa, novih medijev, glasbe, gledališča, književnosti in filmov zbrali in uveljavili interdisciplinarne prakse v Bruslju (Anne Teresa de Keersmaeker, Wim Vandekeybus, Jan Fabre, Alain Platel...). Hkrati so umetniki, ki jih je pritegnilo raziskovanje novih načinov in področij izražanja, prišli v Bruselj in tam nazadnje prebivali. To je bilo mogoče zaradi razmeroma nizkih stroškov nepremičnin in razpoložljivosti prostora.

Umetniki, ki ne morejo več živeti v Amsterdamu, Parizu, Londonu ali Berlinu, so naš umetniški balon. Vendar je Berlin še vedno pomembno mesto, predvsem za Vzhodno Evropo, Dunaj pa govori več o „nekdnji Jugoslaviji“; Bruselj ne obravnava nikogar posebej, temveč je talilni lonček.

Vendar bi si moral Bruselj bolj prizadevati za utrditev tega stanja.

Ali gradnja Evrope ne omogoča preseganja pojma „kapital“?

Grażyna Plebanek meni, da v tej dobi globalizacije ljudje potrebujejo tudi lokalne znamenitosti in simbole; ne vidi še enega evropskega mesta, ki bi poosebljalo to razsežnost koriščenega in neprijetnega mesta z že tako zelo mednarodnim prebivalstvom.

Dirk Snauwaert opozarja, da se Bruselj najpogosteje navaja kot sedež evropskih institucij, pa tudi kot sedež Nata.

Chloé Deligne potrjuje, da v nobenem uradnem dokumentu ni navedeno, da je Bruselj glavno mesto Evrope; ta izraz se v splošnem uporablja v diskurzu. Da bi zadostili tej potrebi po simbolih, bi lahko razlikovali med pojmoma „sedež“ in „glavno mesto“, ne da bi pri tem prišlo do reprodukcije nacionalne države.

Belgijska in bruseljska identiteta sta „lahki“ identiteti, morda pristop pa bi lahko bil, da raznolikost postane sestavni del te identitete, kot predlaga Roel Jacobs. Ta pristop je nenavaden, saj smo še vedno vključeni v razmisleke, ki so jih razvile nacionalne države.

V vsakem primeru ne bi bilo primerno, da bi Evropa delovala kot nova nacionalna država.