Upanje v učilnici: učitelji, ki pišejo naslednje poglavje o Evropi
Laurence in Guido iz muzejske učne ekipe pojasnjujeta proces skupnega pisanja, na katerem temelji „Hope Manifesto“.
Manifest za upanje je bil predstavljen 27. maja 2026 na 32. letni konferenci EuroClio: Zgodovina in upanje – učenje za spremembe v soorganizaciji s Hišo evropske zgodovine. Prenesete ga lahko na tej spletni strani.
Spodnji intervju je opravila evropska organizacija Missions Publiques, specializirana za posvetovalne postopke, ki jih vodijo državljani. Misije Publiques so bile vključene v oblikovanje in spodbujanje participativnega procesa na letni konferenci EuroClio 2026, kar je učiteljem omogočilo, da sooblikujejo skupno besedilo „Hope Manifesto“. Ta proces se oblikuje v tesnem sodelovanju z učno ekipo Hiše evropske zgodovine, pri čemer se zagotovita pedagoška podlaga in usklajenost z izobraževalnimi cilji konference.
Založniške naloge (MP): Zakaj je Hiša evropske zgodovine izbrala ta trenutek za začetek pobude Hope Manifesto v okviru konference?
Guido: Pred tremi leti smo začeli obsežno ocenjevanje, pri katerem je sodelovalo 1000 učiteljev, da bi ugotovili, kaj je manjkalo v njihovi vsakodnevni praksi – ali je šlo za učne vrzeli, pomanjkanje gradiva ali pomanjkljivosti v njihovem učnem načrtu. Ko smo opredelili ključne učne potrebe, smo začeli razvijati digitalni nabor orodij z viri, ki jih lahko učitelji uporabljajo neposredno v razredu. Postalo je tudi jasno, da se v zvezi s tem delom oblikuje skupnost. Učitelji so želeli ostati povezani, prispevati svoje razmišljanje in tesneje sodelovati z nami. Zato smo organizirali veliko konferenco, na kateri so se lahko srečali, izmenjali najboljše prakse in preučili nove pristope za podporo njihovemu poučevanju v prihodnjih letih. V okviru te konference je Hope Manifesto orodje za skupni razmislek – nekaj, kar lahko učitelji v prihodnjih letih nadgradijo in vključijo v svojo prakso.
Laurence: Eden od rezultatov poročila o oceni je bil, da je bil eden od najučinkovitejših pristopov, ki smo ga morda imenovali „pozitivna zgodovina“, ko smo učitelje vprašali, kaj se je najbolje potrudilo, da bi obravnavali teme, kot so evropska zgodovina, evropsko povezovanje, vloga spomina ali večvidnost (vse, kar je osrednjega pomena za to, kar počnemo v Hiši evropske zgodovine). To ne pomeni, da se je treba izogniti težavni zgodovini. To pomeni, da se je treba spopasti s konstruktivnim vidikom – empatijo, solidarnostjo, osebnimi dnevniki in individualnimi zgodbami.
POSLANEC: Kaj se vam zdi najbolj vznemirljivo in morda tudi najbolj občutljivo glede dela na upanju v današnji Evropi?
Laurence: Pri predstavitvi „pozitivne zgodovine“ ne gre za površni optimizem; gre za to, da se ljudem da občutek za sodelovanje. Ustvarja tudi skupni jezik in skupen način vključevanja mlajših generacij, ki jim omogoča, da ukrepajo, ostanejo v igri ter ostanejo angažirane kot državljani in nosilci sprememb. Imamo svoj okvir ocenjevanja, vendar ga lahko povežemo tudi z argumentom, ki ga je razvil Rutger Bregman: če neprestano napovedujemo katastrofo, tvegamo, da bomo okrepili brezup in nesodelovanje. To na primer velja za podnebne spremembe. Nasprotno pa se s poudarjanjem verodostojnih poti do sprememb naš potencial za učinek povečuje. Za učitelje je še posebej pomemben verižni učinek. Učitelj zgodovine, ki se udeleži te konference ali bere manifest za upanje, lahko vsako leto sodeluje s 100 do 150 dijaki in pred njimi poučuje več desetletij. To je ogromen doseg.
Guido: Danes živimo v nekoliko ciničnem in polariziranem svetu. Upanje vidim kot nekaj, kar lahko deluje proti temu. Konkretno smo pri oblikovanju programa konference preučevali, kako v vsak element vključiti občutek upanja: govorniki, osrednji govorniki, delavnice skoraj kot zdravila proti cinizmu in polarizaciji.
POSLANEC: Vaš program konferenc je zelo ambiciozen pri obravnavanju kompleksnih tem, zlasti na področju poučevanja in zgodovine. Kako ste oblikovali program in kako ste vključili te različne razsežnosti?
Guido: Izbrali smo govornike in glavne sodelavce, za katere smo menili, da bi lahko resnično postavili to „zdravilo upanja“ v ospredje. Pri delavnicah smo sodelovali z mrežo EuroClio in objavili razpis za prispevke z jasnim okvirom, v katerega smo povabili učitelje, organizacije in druge akterje, ki prav tako vidijo upanje kot koristen pristop. Zato je to resnično proces od spodaj navzgor: programa nismo preprosto narekovali. Skupaj imamo približno 40 delavnic, ki tvorijo raznolik sklop prispevkov, usklajenih s stebri, ki smo jih opredelili. Močan poudarek je na primer na boju proti rasizmu, ki je eden od ključnih stebrov programa, ter na vrednotah demokracije in državljanstva.
Laurence: Teme so osredotočene na večvidnost, demokracijo in evropske vrednote ter boj proti rasizmu, zlasti ob odprtju začasne razstave („Postcolonial?“), ki je del programa. Te teme se odražajo tudi v digitalni učni platformi Hiše evropske zgodovine HistoriCall, ki učiteljem po vsej Evropi zagotavlja vire v 24 jezikih, pripravljene za uporabo. V tem okviru v času konference uvajamo dva nova modula: „Kaj je rasizem?“ in „Trust or Trash“, s poudarkom na boju proti rasizmu oziroma medijski pismenosti. V štirih dneh so te teme tkane v širšo učno pot. Vključili smo tudi kulturni program, saj dogodek poteka v Bruslju, številni učitelji pa prihajajo iz tujine. Ponuja jim dragoceno priložnost za boljše razumevanje belgijskega konteksta, odkrivanje drugih muzejev v Bruslju in obisk različnih šol.
Skriti dragulj, strast učiteljev, je tisto, kar poskušamo postaviti v ospredje.
POSLANEC: Zakaj je bilo soustvarjanje že od samega začetka tako pomemben del Hope Manifesta?
Guido: Iz izkušenj smo se naučili, da so najkoristnejše stvari, ki jih lahko ponudimo: prvič, učno gradivo, ki ga lahko neposredno uporabijo; drugič, konferenca, na kateri lahko izmenjajo najboljše prakse; in tretjič, manifest. Ne bi bilo niti primerno niti razumno domnevati, da lahko v treh dneh konference najbolje določimo vsebino takega manifesta. Učiteljem dajemo na voljo agencijo in platformo, da ga skupaj oblikujejo: ugotoviti, kaj je zanje najpomembnejše. Naša naloga je torej olajšati in povezati: pomagati pri uresničevanju tega manifesta in zagotoviti, da bo dosegel prave ljudi. Člana Komisije in predsednika odbora CULT smo povabili, naj sprejmeta manifest in nanj odgovorita.
Laurence: To je tudi preprosto način, kako delujemo na področju formalnega učenja. Ko razvijemo HistoriCall, naše digitalne module, začnemo s čelnim ocenjevanjem, nato razvijemo prototip, ga v dveh tednih preizkusimo s približno 100 učitelji iz 20 držav – med 1000 in 1500 učenci – in nato poročamo o rezultatih. V tem skupnem razmisleku resnično vidite moč tega pristopa: glasovi s severa, vzhoda, zahoda, juga in središča Evrope se zbližujejo. Hope Manifesto je podaljšek tega, saj daje temu trenutku kolektivnega ustvarjanja še več prostora in odgovornosti. Učiteljem je resnično všeč, da sodelujejo, cenijo zastavljena vprašanja in so ponosni na lastno odgovornost.
Učitelji so tisti v razredu: najbolje vedo, kaj se tam dogaja. Naša naloga je, da jih podpremo.
POSLANEC: Kaj bi želeli udeleženci vzeti iz te izkušnje?
Laurence: Upam, da bodo ponosni na to, kar so soustvarili, in ponosni, da so pokazali, da je sodelovanje v tem obsegu mogoče v vseh državah in okvirih. Učitelji svoje dneve preživljajo tako, da učence prosijo za sodelovanje; zdaj jih sprašujemo enako. Namesto da bi zgolj poslušali na dan strokovnega izpopolnjevanja, bodo sami ustvarjali vsebino. Upam, da bodo z njimi vzeli občutek odgovornosti.
Guido: To ponavljam. Upam, da bodo resnično sprejeli upanje: ne kot naivni optimizem, temveč kot protistrup do brezupa. Alternativa upanju je brezup in prav temu se moramo izogniti. Zame upanje zajema kritično razmišljanje, sodelovanje ter odprtost za spremembe in izboljšave. Če bi učitelji to konferenco zapustili s to energijo, bi bil ta občutek angažiranosti in če bi manifest postal nekaj, kar lahko delijo in nadgrajujejo, to velik dosežek.