Konec aprila sem imel čast prevzeti osrednjo vlogo v glavni polkrožni dvorani Evropskega parlamenta, kjer sem imel otvoritveni nagovor na temo „Hope and History“ za letno konferenco EuroClio.
To je srečanje učiteljev zgodovine iz vse Evrope, ki so se povezali v partnerstvu s Hišo evropske zgodovine, muzejem v Bruslju, katerega naloga je imeti javni prostor za nenehno razvijajočo se evropsko zgodbo.
Odločil sem se, da ne bosladkal tablet, pri čemer sem zbrane učitelje vprašal, kako upajo, da se bodo v tem trenutku počutili, in jih vprašal, kakšne odgovore lahko pričakujete.
Pred kratkim sem imel občutek, da je zamisel o upanju moja. Prijateljica Ece Temelkuran meni, da je beseda „premehka“, in trdi, da živimo v času, „ko bomo morda morali ukrepati tudi, ko ni upanja“. V določenem smislu se strinjam. Upati je, da bo prihodnost nežna, enostavna in stabilna, z vsemi ekološkimi in političnimi pretresi, ki že potekajo in bodo zagotovo sledili, vendar nisem prepričan, da bo veliko ljudi za to resnično „upalo“.
Upam, da bomo živeli smiselno življenje, ki ga spodbujajo jasnost, domišljija in dejanja – recept za smiselno upanje, ki sem si ga izposodil iz „Hope In the Dark“ Rebecce Solnit, da bi strukturiral svoj naslov.
Če jasno vidimo, da je vzrok naših kriz zgodba, v kateri smo ujeti, ne pa temeljni in bistveni neuspeh neizogibno slabe človeštva.
Če si upamo predstavljati, skupaj poiščemo in poiščemo kraje in ljudi, ki se soočajo s tem časom in zahtevajo kolektivno ukrepanje, da bi zgradili lastne alternative našim propadajočim sistemom. Na konferenci sem predstavil zgodbe Regena Melbourna, foruma Stavangerja za prihodnost na Norveškem, poljskega mladinskega gibanja, ki izvaja „načrt za generacije“...
In če ukrepamo, lahko vsi sledimo njihovemu zgledu in storimo enako.
Menim, da imajo vsi učitelji ključno vlogo v naših skupnostih pri navdihovanju vseh treh stvari. Posebna vloga zgodovine pa je morda opomniti na to, da se stvari spreminjajo, da se sistemi spreminjajo na resnično temeljne načine – če in ko stopimo v jasnost, domišljijo in ukrepanje.
Po pogovoru sta me čudovita gostitelja Laurence Bragard in Guido Gerrichhauzen odpeljala na kratek ogled Hiše evropske zgodovine. Moje najljubše mesto v muzeju? Prikaz, ki dopolnjuje fašistično književnost in književnost evropskih sanj iz tridesetih let 20. stoletja. To je bil močan odraz mojega sporočila, menim: dokaz moči jasnosti, domišljije in ukrepanja v temnih časih; ostro opozorilo, da so se čudovite sanje o Evropi porodile ob plamenih, ne pa mirno in tiho.
Prihodnost ne bo lahka in ne bo lahka in obvladljiva. Stvari bodo zares všeč.
Vendar lahko ta lepota prinese veliko lepote in smisla. Na drugi strani pa bi lahko bilo še več.
Dejstvo, da ne moremo natančno vedeti, kakšen bo vsak korak poti in kako se bo počutil, nam ne sme preprečiti, da ga začnemo hoditi.
Jon Alexander je avtor nagrajenih državljanov: Why the Key to Fixing Everything Is All Of Us, the cohost of the How To Save Democracy podcast, gostujoči sodelavec v centru Ash Center for Democratic Governance and Innovation na Šoli Harvard Kennedy in soustanovitelj projekta New Citizen.
Preberite več o manifestu za upanje in prenesite kopijo v največ 24 jezikih.