Razprava o povojnih obdobjih Evrope

Ključni datumi v zgodovini: kaj je pomembno?

Opredelitev nekaterih let ali celo dni kot prelomnih točk v zgodovini je precej običajna praksa, kot lahko pričajo številne knjige. Je precej priljubljena med založniki, novinarji in širšo javnostjo; lahko ga celo dojemamo kot neke vrste modo ali hipo, zlasti danes v okviru „poznavne inflacije“. Skoraj tako kot avtor zgodovine je treba najti in poudariti ta ključni trenutek, o katerem lahko nato piše. Kot je poudaril Patel, bo namreč „odločilno od vprašanj, ki jih postavimo, na katero preobrat bomo videli“, kar odpira veliko možnosti. S postopkom „prilastitve“, ki ga je opisalo podjetje Pető, akterji, ki se lahko imenujejo „politika spomina“, ponovno vlagajo nove vsebine v določene datume, kar jim daje pomen, ki ustreza njihovemu ideološkemu in političnemu programu.

Avtorji evropskih povojnih obdobij so vsekakor poskušali storiti drugače, saj so namesto „momenta“ uporabljali pojem „obdobje“ in primerjali tri različne. Osredotočili so se na obdobja po vojni (ali t. i. „sorties de guerre“ v francoščini) in ne na vojne čase, kar omogoča prožnejši okvir za tolmačenje dogodkov in procesov, kot je pojasnil Rousso: „Ko delate v vojnem obdobju, imate precej strogo kronologijo, ko delate v povojnem obdobju, ko veste, kje začnete [vendar] ne točno kje končate.“ Povojna obdobja – nekaj drugih zgodovinarjev, kot je Tony Judt, so že študirala, vendar se je v njegovem primeru osredotočila le na leto 1945 – so postala več kot preobrat: povojno obdobje je čas, ko se pojavijo nove stvari, ki ustvarjajo pogoje za novo zgodovino.

1989, začetek novega obdobja?

Če je bila hladna vojna dejansko vojna, ne glede na to, kako drugačna je bila vojna v primerjavi s prvo in drugo svetovno vojno in če so leta 1989–19991 zaznamovala konec hladne vojne, zakaj se obdobje po letu 1989 ne bi obravnavalo kot obdobje po vojni? Rousso je pojasnil, da se je ta dejavnost izkazala za zanimivo, na primer, ko zgodovinar John Horne, eden od avtorjev knjige, uporablja pojem „demobilizacija miselnosti“, ki ga je prvotno ustvaril, da bi opisal miselnost po WWI, za obdobje po letu 1989.

Podjetje Conway je vztrajalo pri tem, kako jim to, da se po letu-1 989 let obravnava kot povojno obdobje, prispeva k njihovemu resničnemu pomenu. Leto 1989 zagotovo ni bilo „konec zgodovine“, kot so nekateri trdili na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, temveč se tam ni zgodilo nekaj, kar se je zgodilo v srednji in vzhodni Evropi, saj so ga ljudje v zahodni Evropi takrat v veliki meri dojemali. To je bil konstruktiven trenutek za vso Evropo, tudi in morda zlasti za Zahod. Po mnenju Conwaya se je morda začelo novo obdobje, za katero so značilni nova osrednja vloga (povezane) Nemčije, (ponovna) ustanovitev cele vrste neodvisnih nacionalnih držav, pojav kapitalistične opredelitve Evrope in marginalizacija Rusije v evropski politiki. Ali bi lahko obdobje po letu 1989 obravnavali kot posebno obdobje v evropski zgodovini, ki se morda konča z izstopom Združenega kraljestva iz EU?

Zgodovinski in sedanji

Eden od pomembnih elementov knjige, ki je navdihnila to razpravo, je njen regresivni pristop k trem zadevnim povojnim obdobjem, kot je razvidno iz podnaslova „Pisavanje zgodovine nazaj“. Ta pristop ni nov, kot je spomnil Rousso, prihaja od francoskega zgodovinarja Marca Blocha, ki pojasnjuje, kako ima zgodovinar kot posameznik, ki živi v sedanjosti, neizogibno anahronistični pogled na preteklost, ki jo je študiral. Če vzamemo sedanjo ali najnovejšo preteklost kot izhodišče, kot so to storili avtorji evropskih povojnih obdobij, se izognemo teleološkim pristopom in linearnim pogledom: s spremembo naročila se izpodbijajo vzročne zveze, kot je pojasnil Patel, in odpira nova vprašanja.

Vprašanje povezave med preteklostjo in sedanjostjo ima danes nov pomen, kot je dejala družba Pető v svoji državi na Madžarskem, pa tudi v drugih. V okviru „mnemonske vojne“ položaj raziskovalca ogroža intervencijska država, ki namerava na podlagi trditve o vrnitvi k dejstvom na novo opredeliti humanistične vede, družbene vede in zgodovino. Za zgodovinarje in akademike na splošno, Pető je opozoril, je prihodnost znanstvenega dela.

O Evropi

Katera evropska perspektiva zgodovine, zlasti za obdobje po letu 1989, je danes primerna in ustrezna? Po mnenju Conwaya si Evropska unija prizadeva, da bi imela zgodovinsko informirano zgodbo o svoji sedanjosti, saj je nekako zapornica zgodbe, ki je bila zakoreninjena v preteklosti 20. stoletja. Pojasnil je, da je bolj plodno pogledati zgodovino Evrope iz 19. stoletja, da bi razumeli, kaj se je zgodilo po letu 1989 in kako je to privedlo do današnjega dogajanja v Evropi.  Med obdobjem 1848–1807 in obdobjem po letu 1989 so možne analogije, kot je množenje (novih) nacionalnih držav.

Za podjetje Pető je ključno vprašanje legitimnost pri pogovoru o evropski perspektivi zgodovine. Za sprejetje take perspektive se je treba odpovedati položaju „osvetljenega pestrisa“ in uporabiti samokritstvo; preučitev alternativ, opustitev in drugih glasov, ki doslej niso bili upoštevani, ter vprašanje, kako se nekatera vprašanja postavljajo ali ne, glede na vrsto želja. To vprašanje legitimnosti je še posebej pomembno v času, ko ga postavlja novo razumevanje pomena Evrope in evropske enotnosti.

Kot je poudaril Rousso, danes na primer ni več mogoče govoriti o zgodovini Evrope kot zgodbi o politični utopiji, saj gre za gibanje, ki bo v veliki meri temeljilo na obdobju po letu 1945 ob predpostavki, da je bila Evropa zgrajena, da bi se izognila vojni. Če pogledamo preteklost evropskega povezovanja, lahko pomagamo preprečiti to past: do poznih sedemdesetih, zgodnjih osemdesetih let, je bila Evropska skupnost teh dni le ena od številnih političnih možnosti in precej malo verjetna, kot je pojasnil Patel: „poznejši prišel v fazo mednarodnega sodelovanja“. Zato ni bil tako odločilen dejavnik pri vzpostavljanju miru v Evropi: povojna rešitev je bila večinoma končana do začetka evropskega povezovanja. Evropska skupnost je imela ključno vlogo z vidnimi učinki v smislu socialnega miru pozneje, v sedemdesetih in osemdesetih letih, zlasti z južno širitvijo, kar je ustvarilo oblike prehoda v demokracijo.

Vsi govorniki so priznali, da živimo v nemirnih časih in se soočamo z novimi razmerami, ki zagotovo destabilizirajo, če si ogledate razpravo o Evropi in samem projektu evropskega povezovanja. Ali kot muzejski strokovnjaki in akademiki, ki se ukvarjajo s sodobno evropsko zgodovino in si prizadevajo za evropeizacijo stališč o preteklosti, nekoliko zaostajamo in živimo v zadnjih desetih letih več kot danes? Kako se lahko pogovarjamo z ljudmi, ki so izgubili način razumevanja Evrope in jo tako dojemajo kot resničnost, ki se oddaljuje?

Razprava je pokazala, da če je mogoče trditi, da je obdobje po letu-1 989 let v Evropi ločeno zgodovinsko obdobje z lastnimi značilnostmi, je zdaj končano in da ni niti dovolj niti primerno, da bi Evropo 21. stoletja pomislili v analogni obliki, saj gre zgolj za novo poglavje v istem učbenikih in ne za popolnoma nov učbenik.

Živahna razprava v Hiši evropske zgodovine je sprožila novo vprašanje, ki ostaja odprto za razpravo: Ali smo danes v predvojnem ali povojnem obdobju? Ali smo celo v vojnem obdobju?