Glavni poudarki – „Sporočila z vidika: kako evropski spomini vzajemno delujejo?“

Ruramisai Charumbira je svoje pripombe začela s priznanjem avtohtonim ljudstvom po vsem svetu, „katerim življenje je bilo izgubljeno in zapolnjeno, da bi omogočili idejo sodobnega sveta in zlasti sodobne Evrope.“ Poudarila je, da se moramo zapomniti mrtvega, ko smo priča tovrstnim razpravam. V razpravi je izpostavila zelo prepričljiv pogled na evropsko zgodovino in spomin z vidika afriške in svetovne zgodovine ter analizirala težaven pogovor o kolonialnem spominu v Evropi. Po besedah Ruramisai Charumbira „Evropa običajno igra kartico nedolžnosti“, kar zadeva suženjstvo in kolonializem. Obstaja občutek relativizma o tem, kaj se dogaja zunaj Evrope. „Dejansko se dogaja drugo, vrnjena sta čokolada in kava,“ je dejala osupljivo. V nasprotju z na primer holokavstom, ki je strmoglavil evropska ozemlja s tabori smrti in množičnimi grobišči, „prizori kaznivih dejanj“ suženjstva in kolonializma tukaj niso pravi. Dejstvo, da zgodovina zatiranja sploh ni dokumentirana s strani tistih, ki se jim je to zgodilo, še povečuje težnjo k relativizaciji odgovornosti Evropejcev in evropskih držav. Socialna in kulturna zgodovina po vsem svetu si že nekaj časa prizadeva spremeniti afriško zgodovino in avtohtono zgodovino po vsem svetu, ki sta se zanašali izključno na zapise kolonizerja.

Ta pojav je še toliko bolj nesprejemljiv, saj je kolonialno nasilje zunaj Evrope opredeljeno in še naprej opredeljuje notranjost Evrope. Evropa je bila zgrajena prek odnosov z neevropskimi ozemlji, suženjstvo in kolonializem pa sta imela pomembno vlogo pri tem, kako se je Evropa opredelila na podlagi izključenosti in izključnosti. Kolonializem je temeljni kamen za to, kaj je Evropejec, za Ruramisai Charumbira pa obstaja vgrajena ideja o evropski beli prevladi in posledično podedovana amnezija, ki se širi skozi čas, ki nas v številnih pogledih opredeljuje. To, kar danes kaže gibanje „črna življenja“, je, da je ta evropska ideja, da je Afrika kot šibkejši človek trajno pervadirala zahodne miselnosti: še danes mora nekdo reči, da je „črno življenje pomembno“ neposredno sklicevanje na zanikanje temnopoltih ljudi kot človeka.

Ali bi bilo treba holokavst še vedno obravnavati kot najpomembnejšo zgodovinsko referenčno točko v zahodni Evropi? Kako se je komunistična preteklost po padcu železne zavese spominjala in razlagala v vzhodni Evropi? In v kolikšni meri ti spomini tekmujejo med seboj?

Michael Rothberg, znanstvenik iz holokavsta, ki je skrival koncept „večdimenzionalnega spomina“, meni, da holokavst ostaja v središču evropske javnosti, zlasti kar zadeva institucionaliziran spomin, pa tudi, če pogledamo šolske učne načrte in ljudsko zgodovino. Ta osrednja vloga velja tudi, kadar se izpodbija, na primer kadar drugi spomini zahtevajo priznanje. Vendar je centralizacija neenakomerna – obstajajo razlike med javnim in zasebnim sektorjem, kot kažejo študije v nemškem kontekstu; nacionalne in regionalne okoliščine so neenakomerne; nazadnje, pomen tega spomina je zapleten in zapleten. „Učititi se moramo, da zgodovina spomina na holokavst nikoli ni bila linearna,“ je dejal Michael Rothberg. To velja tudi za druge spomine, če mislite na vse večjo pozornost, spomin na suženjstvo in kolonializem ali usodo spomina na komunizem in stalinizem v Evropi.

Simina Badica, katere raziskovalno delo obravnava spomin in spomin na komunizem, je na začetku razprave pojasnila, da se je status tega spomina spreminjal. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila komunistična preteklost nekaj, kar je bilo treba pozabljati, pokopati pod navdušenjem za demokracijo in praznovanjem prostega trga. Proces evropskega povezovanja je privedel do spopada vzhodnoevropskih družb in zgodovinarjev z velikim splošnim spominom na holokavst, ki je postal nekakšen model, skoraj model za spominske prakse. Uradni obsodbi holokavsta v vzhodni Evropi sta hitro sledila komunizem in stalinizem. Čeprav se je spomin na holokavst pojavil predvsem kot pojav zahodne Evrope, je sam holokavst najprej tragedija v vzhodni Evropi, o čemer je opozorila Simina Badica. Vendar je ta spomin v primerjavi s komunizmom v tem delu Evrope še vedno drugotnega pomena. Meni, da če je prišlo do tekmovanja med spominom na holokavst in spominom na stalinizem, se zdaj „približuje svojemu koncu“.  Sčasoma so se zmanjšale možnosti za tako nasprotujoče si odnose, saj so se končale prve faze priznavanja in priznavanja preteklosti Srednje in Vzhodne Evrope pod komunistično vladavino. Nacizem in komunizem sta prizadela Srednjo in Vzhodno Evropo, kar je dejansko ustvarilo kontinuiteto v smislu zgodovinskih izkušenj in dojemanja ter veliko zapletenost v smislu vlog in odgovornosti v teh evropskih družbah, saj so ljudje žrtve in storilci ter obratno. To je imelo bistveno vlogo pri poznejšem oblikovanju spominskih diskurzov.

Ljudem, ki se bojijo, da bo holokavst izgubil osrednjo vlogo, če se bo pojavilo več spominov, ali tistim, ki se bojijo, da je osrednji pomen spomina na holokavst blokiral spomin stalinizma ali kolonializma, je treba spomniti Michaela Rothberga, da to ni način njegovega delovanja. Ker je holokavst postal osrednji, smo začeli govoriti tudi o nekaterih od teh drugih spominov, ne nujno na ustrezen način, temveč se je začel vsaj proces. Dostojnost holokavsta ne pomeni, da ga je treba relativizirati: namesto tega nam lahko druga zgodovina poleg holokavsta pomaga pri oblikovanju „še bolj zapletenih različic človekovih pravic“. Novo spominsko delo bi moralo preseči paradigmo žrtev in storilcev ter upoštevati ljudi, ki so med seboj, Michael Rothberg pa imenuje „povezane teme“. Vsi govorniki so z lastnega vidika izrazili idejo, da je medsebojno delovanje več spominov prava pot – njihovi prispevki so bili poziv k temu, kar je Michael Rothberg imenoval „bolj zapleteno področje kulturnega spomina“, ki ima več središč, stičišč in zapletov.

Ruramisai Charumbira in Michael Rothberg sta pojasnila, kako so procesi spomina, povezani z zgodovino holokavsta in kolonializma, bolj povezani drug z drugim. Michael Rothberg je omenil arhiv del, med drugim judovskih in črnih intelektualcev, ki poskušajo razumeti nacistični genocid prav v povezavi z zgodovino kolonializma in suženjstva. Ljudje, kot sta Hannah Arendt in Aimee Césaire, so ocenili „učinek boomeranga“ – kako se je nasilje zunaj Evrope v kolonijah vrnilo v Evropo v obliki nacističnega nasilja. Kot je opozoril Rothberg, se je proces spomina na holokavst v Evropi začel v začetku 60. let prejšnjega stoletja (s sojenjem v Eichmannu leta 1961 kot mejnikom), kar ustreza obdobju dekolonizacijskih vojn in procesov. Ti dve stvari, ki sta se zgodili hkrati, sta zagotovo imeli nekaj medsebojnega sodelovanja. V Franciji so se med alžirsko vojno za neodvisnost pojavili spomini na holokavst med proalgerijskimi aktivisti. V Južni Afriki je bilo gibanje AntiApartheid v veliki meri afriško (črno) gibanje, malo belih ljudi, ki so se mu pridružili, pa je bilo predvsem judov (najbolje globoko zavzeti politični par Ruth First in Joe Slovo iz komunistične partije, usklajen z ANC). Kot je dejal Ruramisai Charumbira, judovsko ljudstvo in temnopolti ljudje kot populacije, ki so bile v evropski zgodovini zaradi svoje rase in barve kože obravnavane kot slabše, judovsko in temno belost razumejo kot občutek evropske superiornosti. 

Več prispevkov, zlasti s strani občinstva, je prispevalo h konkretni vsebini te zamisli o dostojnem in zapletenem spominskem diskurzu. Michael Rothberg je na vprašanje o razlogih za posebno besedo za genocid nad Judi poudaril, da je sicer pravično imeti edinstveno besedo za genocid nad Judi, vendar zgodovina drugih žrtev nacizma nedvomno zasluži več pozornosti brez konkurence. Med njimi so Romi – spomin na njihovo zgodovino ni priznan ne le v okviru nacizma, temveč tudi kot del zgodovine suženjstva v Evropi. Romi so že 500 let zasužnjen v vzhodni Evropi, opomnila Simino Badico: to se nikakor ne zapomni, rasizem proti tem ljudem pa je v Evropi na splošno še vedno zelo razširjen. Gledalec je spomnil tudi na prvo svetovno vojno kot element evropskega spomina, ki je manj viden, vendar nič manj pomemben in tudi večplasten. V vzhodni Evropi je njen konec v skladu z neodvisnostjo številnih nacionalnih držav, pomembno vlogo pa ima tudi kolonialna zgodovina, zlasti vseafriški. Stoletnica svetovne vojne je prispevala k temu, da so bili ti spomini bolj izpostavljeni, nedavno pa je pandemija COVID-19 končala amnezijo španske gripe, pozabljene epizode, povezane tudi s svetovno vojno, ki bo zaradi nedavnih dogodkov deležna večje pozornosti vsaj v akademskih krogih.

Da bi razumeli, kako kulturni spomin deluje in prispeva k oblikovanju javnega diskurza in miselnosti, je treba opazovati vlogo lokalnega aktivizma, tj. ljudi, ki se ulice vračajo k dostojanstvu v zvezi s svojo preteklostjo, kot vidimo zlasti danes s kolonialnimi spomini. Ne bi smeli le opazovati, temveč tudi sodelovati pri tej vrsti aktivizma – ustvarjati nove spomine, sodelovati z njimi, jih pospeševati in zapletati. To je tisto, kar ohranja spomin in kako se oblikuje zgodovina – ne akademska zgodovina, temveč zgodovina na terenu: ti dve se ne razlikujeta tako daleč, kot bi lahko mislili.