Ustvarjalnost

Konj iz pihanega stekla z okrasnimi prejastimi elementi, oblikovanimi s kleščami. Delo je ustvaril steklar v prostem času.

Ta stekleni konj je del dediščine industrije steklopihaštva v provinci Liège, ki je na tem področju mednarodno priznana.

Ni znano.

Steklopihalci so med premori, ko niso izdelovali del po naročilu, vadili svoje spretnosti z obdelavo ostankov stekla v tehniki pâte de verre. Namesto da bi jih zavrgli, so uporabili svojo domišljijo in iz njih izdelovali steklene predmete, imenovane „izdelki bousillé“, med katere spada tudi ta konj.

Material

Večbarvno pihano steklo in prozorno prejasto steklo

Razsežnost

15 × 6 × 20 cm

Inventarna številka

5052740

Avtorske pravice

Provinca Liège – Muzej valonskega življenja

Status

V depoju

Slikovni kredit

Provinca Liège – Muzej valonskega življenja

Gospod Guttalin je figurica, ki jo je Ettore Guatelli izdelal tako, da je predelal porabljeno tubo kreme za čevlje. Ponazarja, kako je mogoče iz ničesar ustvariti nekaj. Takšno majhno osebno umetniško delo lahko v rokah ustvarjalca ponovno vzbudi veselje do izdelovanja stvari – tako kot so to počeli otroci, ko so izdelovali provizorične igrače, ko so smeti ponujale neskončne možnosti in so lahko postale vse, kar si je domišljija zamislila. Guatelli nam pove, da je prav to najbolj zabavno: črpanje navdiha iz odpadnega materiala in ponovno odkrivanje veselja do izumljanja.

Ettore Guatelli, muzeograf in osnovnošolski učitelj, je s pomočjo predmetov, ki jih je zbiral za svoj muzej, zasnoval izobraževalno filozofijo, ki temelji na neposrednem opazovanju stvari in bi jo lahko poimenovali „izobraževanje prek predmetov“. Pri pouku v osnovnih šolah v Ozzano Taro ali na številnih predavanjih na konferencah je Guatelli – ne da bi se tega zavedal – uporabljal pristop, podoben sodobni metodi, povezani s pedagogiko Bruna Munarija in Marije Montessori, saj je predmete postavljal v središče svoje pripovedi in jih uporabljal kot rekvizite za ponazoritev vrednosti in pomena zgodb, ki jih je pripovedoval.

Konec devetdesetih let prejšnjega stoletja je Ettore Guatelli žal zbolel in moral na kemoterapijo, zaradi katere je bil v času okrevanja zaprt v svoji spalnici. V tem času so se nastale stvaritve, kot je gospod Guttalin, in vse figurice, ki jih je izdeloval iz koščkov, ki jih je našel v naravi ali doma, na primer iz vejic, orehovih jedrc, kosti, kamenčkov ali plutovinastih zamaškov. Guatelli je s temi majhnimi elementi napolnil celotne predale, škatle in zabojnike ter s svojimi rokami kos za kosom oživil množico miniaturnih ljudi, ki so zdaj na ogled v igralnici.

Guatellijeve ročno izdelane figurice (vključno z gospodom Guttalinom) so razstavljene v igralnici, kjer so razporejene in razstavljene druga ob drugi na policah na desni steni. Igralnica je poseben del muzeja, verjetno zato, ker prav ta soba pripoveduje zgodbo o Guatellijevi raziskovalni metodi, kjer obiskovalci na lastne oči vidijo, za kaj si je prizadeval: zbirati predmete iz davnih časov do daljne prihodnosti. Tu ne najdemo le figuric, temveč tudi druge igrače – mline iz orehovih lupin, tovornjake, vrtiljake in miniaturna letala – vse to so izdelali otroci, ki so si ob pogledu na preprost kos žice predstavljali svet.

Material

Predelava tube kreme za čevlje

Razsežnost

Cm: Širina 5 – višina 6 – premer podstavka 4

Avtorske pravice

@Ettore Guatelli Museum Foundation

Status

Razstavljen

Slikovni kredit

Mauro Davoli

Na stičišču prostora, pogleda vase in pnevmatike se ustvari estetska izkušnja. Izražanje lastnega mnenja je stvar dojemanja, pravzaprav okusa. Prvo je predmet teorije, drugo pa je nekaj, kar počnemo vsak dan, ko nam je nekaj všeč ali pa nam ni. Cvetlično gredico iz pnevmatike na vrtu lahko razumemo kot samostojen poskus reševanja težave problematičnih tehnoloških odpadkov, v muzeju pa sproži razpravo o nastanku zbirke ali o nezaželeni kulturni dediščini. Čeprav bi pnevmatiko lahko reciklirali, jo je lažje odvreči v obcestni jarek k drugim plodovom civilizacije, kot so hladilniki, plastenke PET in plastične vrečke. To kaže na naš zakoreninjeni objektiviziran in v storitve usmerjen pristop k naravi ter na našo intelektualno lenobo, zaradi katere ne ustvarjamo nekega odnosa s prostorom. Cvetlična greda iz copatov nam ponuja tudi priložnost za razmislek o tem, kaj je vredno zbirati in kako se o tem pogovarjati?

Pnevmatike, zakopane v zemljo kot ograja ali uporabljene kot cvetlična greda, pasja postelja, gugalnica ali sandal, je mogoče videti na vseh štirih koncih sveta. Načinov ponovne uporabe je nešteto, ustvarjalnost uporabnikov pa neomejena. Naš gumijasti predmet je neposredno povezan z ustvarjanjem in obvladovanjem prostora in kot tak odpira vprašanja o: mejah zasebnega in skupnega, degradiranega in običajnega, predmetnega in nepredmetnega, tistega, kar se lahko spregleda, in tistega, kar je vidno, ter razsvetljenski delitvi na človeka in naravo.

Etnografski muzeji na Poljskem iščejo svojo identiteto. Izgubili so jo z erozijo podeželskega in ljudskega konteksta. Cvetlično gredico, ki je bila izdelana iz pnevmatik in kupljena na cerkvenem sejmu v majhni vasi, si lahko različno razlagamo: kot izraz okoljske ozaveščenosti in razmišljanja, ki ni značilno za ljudski način razmišljanja, ter kot prispevek k razpravi o tem, kaj je dediščina.

Osnovna dimenzija, ki povezuje predmet s pojmom odpadkov v širšem smislu, je v tem primeru ponovna uporaba in predelava – ponovna uporaba in dajanje nove funkcije že obstoječim predmetom. Kot prostorsko ukrotljiv in estetski element nas popelje na področje doživljanja sveta in razpravljanja o vrednotah, ki urejajo naše izkušnje. Ali imajo lahko smeti neekonomsko vrednost?

Material

Barvanje, rezanje, lepljenje, avtomobilska pnevmatika

Razsežnost

Višina 65 cm; Dolžina 80 cm; Globina približno 30 cm

Inventarna številka

PME 58041

Avtorske pravice

Narodni etnografski muzej

Status

Razstavljen

Slikovni kredit

Fotografija Edwarda Koprowskega

Avstrijski etnografski muzej je delo pridobil v sredini leta 2022. Dunajska umetnica Sabine Wiedenhofer ga je zasnovala in ustvarila leta 2021, in sicer iz ostankov predmetov (pisem, sveč, plišastih igrač itd.), ki so jih ljudje prinesli v spomin na žrtve terorističnega napada, ki se je 2. novembra 2020 zgodil v dunajskem 1. okrožju. Umetnica je bila med islamističnim napadom na kraju dogodka in se je pred streli terorista z družino zatekla v kavarno. V dnevih zatem je večkrat obiskala kraje, kjer se je zgodil napad, in opazila, da je bilo število predmetov, prinesenih v spomin na žrtve, vsak dan večje. Začutila je, da mora te predmete spremeniti v trajna umetniška dela.

Islamistični teroristični napad, ki se je v živahnem mestnem središču Dunaja zgodil 2. novembra 2020, na predvečer začetka novih zaprtij zaradi covida-19, je pomenil hud pretres, katerega posledice so še vedno prisotne. Prebivalce avstrijskega glavnega mesta, pa tudi ostale prebivalce Avstrije, je napad prizadel na osebni in čustveni ravni. Veliko ljudi pozna osebe, ki so bile v času terorističnega napada na enem od krajev, kjer se je ta zgodil. To delo zbližuje izkušnjo tega napada, njegove neposredne posledice in posamezne ter kolektivne spomine na ta dogodek in državo kot tako, pa tudi uporabljene mehanizme spoprijemanja s tragedijo, s podobnimi izkušnjami v drugih krajih v Evropi in po svetu, ki jih je v zadnjih letih prizadel islamski terorizem.

Ti predmeti so za Avstrijski etnografski muzej neobičajni. Podarila sta mu jih umetnica in galerija, ki razstavlja njena dela. Zbirke Avstrijskega etnografskega muzeja so običajno povezane z vsakdanjo kulturo in/ali ljudsko umetnostjo ter vsebujejo malo sodobnih umetniških del. Zaradi velikega pomena tega napada za kolektivni spomin Dunaja in celotne Avstrije se je muzej odločil, da bo te predmete vključil v svoje zbirke in jih na Dunaju hranil kot vir za nadaljnje proučevanje.

Teroristični napad in spontano obeleževanje spomina nanj na Dunaju, kot sta obiskovanje krajev dogodka ter polaganje pisem, sveč, plišastih igrač in podobnih predmetov, sta pustila svoj pečat. Da bi bilo uničenje teh spominskih predmetov nespoštljivo in bogoskrunsko, sta menila tako umetnica kot občinski oddelek za ravnanje z odpadki. Porodilo se je vprašanje, kaj storiti s temi posebnimi spominskimi predmeti, za katere na javnih mestih ni bilo (trajnega) prostora in ga tudi ni moglo biti, zaradi česar bi jih bilo treba „odstraniti“. Čeprav so jih ustrezne občinske službe sprva umikale in obravnavale kot odpadke, so se pozneje povezale z umetniki, da bi se skupaj dogovorili o logistični rešitvi. Prenos teh predmetov v etnografski muzej je zagotovil institucionalni in muzejski okvir za spomin na ta dogodek in za proces žalovanja in spoprijemanja s posledicami napada.

Material

Steklo, aluminij

Razsežnost

Steklo: 26x26; Aluminij: 37x37

Inventarna številka

ÖMV/89.815/01,02

Avtorske pravice

© Volkskundemuseum Wien

Status

V depoju

Slikovni kredit

© Christa Knott, Volkskundemuseum Wien © Claudia Peschel-Wacha, Volkskundemuseum Wien

Pesnik Karl Martin Sinijärv se ni mogel natančno spomniti, kako je dobil to srajco: „To je morala biti ena tistih skoraj črnih srajc iz tovarne srajc Sangar, ki so se prodajale pod imenom Casual Glam. Enkrat v 90. letih, ko sem vrgel stran še en kos oblačila, sem začutil rahlo krivdo in pomislil, da bi lahko z njega vsaj odrezal lepo etiketo. Tisti trenutek se je to zdelo neumno. Vendar sem na koncu odstranil etikete z več drugih oblačil in porodila se mi je zamisel, da bi jih prišil na to črno srajco kot nekakšne značke. Namen je bil poveličevati in oponašati kult denarja v 90. letih ter izraziti željo po novi dobi.“ Urve je nadaljevala s šivanjem etiket na srajco in skozi leta se jih je nabrala kar obsežna zbirka. Zaradi srajce je bila celo na novo opredeljena sodobna znanost: „Če etiketa označuje stvar in stvar označuje etiketo, vendar je stvar, ki jo je etiketa označila, dejansko povsem drugačna stvar, ki ima tudi svojo lastno etiketo, in je vse zmešano kot na glavo obrnjena srajca, ki ima notranjo stran navzven, potem je to tisto, kar imenujemo semiotika. Zelo značilno za univerzitetno mesto Tartu. V nekem trenutku se je svet spremenil in šivanje etiket na srajco se je končalo. Dolgo je ostala v omari. Dokler 90. leta 20. stoletja niso postala del zgodovine in je moral moj sin poiskati oblačila za šolsko zabavo v slogu 90. let. Tako je majica dobila novo življenje, ki se bo morda nadaljevalo v tem muzeju.“

Vizualne podobe zelo različnih blagovnih znamk sestavljajo zanimivo zgodbo o nedavni zgodovini sprememb v evropski tekstilni industriji, o blagovnih znamkah, ki so bile takrat priljubljene med mladimi, in o slogu, ki so ga uporabili takratni oblikovalci, ter hkrati odpirajo vprašanje, zakaj so nekatere blagovne znamke zaradi okoljskega odtisa izginile z globalnega trga v Vzhodni in Zahodni Evropi, čeprav je bila na primer ta moška srajca izdelana iz kakovostnega materiala v Estoniji.

Estonski narodni muzej v sodelovanju s šolami in izobraževalnimi ustanovami vsako leto organizira izobraževalni program Potovanja skozi čas (Ajarännakud) in s to majico je lahko dijak srednje naravoslovne šole v Talinu izkusil življenje v 90. letih 20. stoletja, tj. v obdobju, ko se je Estonija ponovno osamosvojila (družba v tranziciji, nastanek zasebnih podjetij, novi modni trendi itd.). Majica kot predmet je bila podarjena predana Estonskemu narodnemu muzeju in bo obogatila stalno muzejsko razstavo Srečanja.

V nekem trenutku se je svet spremenil in šivanje etiket na srajco se je končalo. Srajca je bila dolgo časa pospravljena v garderobi staršev, dokler niso 90. leta 20. stoletja zaradi nostalgije po novejši zgodovini spet postala priljubljena in se je lahko to oblačilo uporabilo na zabavi v slogu 90. let.

Tisti, ki se zelo zanimajo za zgodovino mode, bodo lahko prepoznali številne priljubljene blagovne znamke izpred nekaj desetletij, ki so zdaj končale v košu za recikliranje zgodovine.

Material

Bombaž

Razsežnost

Višina × širina × globina: 80 × 50 × 10 cm

Inventarna številka

ERM A 1066:6

Avtorske pravice

Estonski narodni muzej

Status

Depo/zbirke tekstilnih izdelkov

Slikovni kredit

Estonski narodni muzej

Ta artefakt je bil verjetno izdelan v eni od romunskih tovarn za pihanje stekla, ki jih je v Transilvaniji veliko. Dve najbolj znani sta v krajih Pădurea Neagră in Tomești. Čeprav je pihanje stekla poklic, pri katerem so potrebni znanja in spretnosti posameznika, so bili taki predmeti le redko pripisani njihovim ustvarjalcem, ki so bili običajno člani steklarskih zadrug ali podjetij. V času komunističnega režima je z njimi upravljal brezimen državni organ, ki je bil imenovan za edinega dobavitelja, zaradi česar se mu je neposredno pripisovalo delo steklarjev.

Čeprav izvor samega artefakta ni jasen, vemo, da so steklene izdelke v Transilvaniji izdelovali od začetka 7. stoletja, ko so pripeljali delavce iz Italije, natančneje iz Murana, tem pa so se sčasoma pridružili tudi nemški in slovaški delavci. Pozneje sta bili v Transilvaniji odprti steklarni Pădurea Neagră in Tomești. Od sredine komunističnega obdobja je imela steklene ribe večina gospodinjstev v Romuniji. V narodni mitologiji je ostala podoba takšnih rib, ki poleg tkanih prtičkov služijo kot okras na katodnih televizorjih. Nekateri viri navajajo, da je bilo približno 90–95 % proizvedenih izdelkov izvoženih v ZDA.

Predmet je del večje zbirke, ki jo je podaril zasebni donator Marius Cazan. Po revoluciji, ki je leta 1989 strmoglavila komunistični režim, je novi Muzej romunskih kmetov napovedal, da od širše javnosti sprejema predmete, ki jih vključuje v svoje razstave in arhive, s čimer je okrepil svojo vlogo pri osvetljevanju vsakdanje zgodovine in nedavne preteklosti Romunije. Muzej je pridobil veliko takih rib, da jih je uporabil na razstavah, kot so Cei din lume fără nume (2012) in Muzeu3017 (2017).

Artefakt je običajen predmet, za katerega so muzeji šele pred kratkim ugotovili, da je pomemben z vidika zgodovinskih dogodkov ali visoke kulture. Kot tak se ni masovno proizvajal, saj so bile za njegovo izdelavo potrebne spretnosti obrtnika. Je več kot le gospodinjski predmet, saj odraža lastnikov življenjski slog in širok spekter družbenih odnosov. V njem je zajeto običajno življenje zunaj režima, hkrati pa je prikazano, kako lahko običajni predmeti pomagajo legitimirati oblast s tem, ko postanejo ikone režima. V komunizmu je z okraski luksuz postal demokratičen in dostopen, saj je z njimi hiša postala dom; danes so takšni predmeti pogosto obravnavani kot kič.

Material

Pihanje stekla

Razsežnost

30,5 x 10 x 6 cm (D x Š x V)

Inventarna številka

C.Ob-0048

Avtorske pravice

Narodni muzej romunskih kmetov

Status

V depoju

Slikovni kredit

Vladimir Bulza/avtorske pravice NMPR