Februarska revolucija leta 1917, s katero je bila odstavljena monarhija, je združila proticeristično opozicijo od liberalcev do socialistov in prevzela ideale francoske revolucije leta 1789. Leta 1917 so zahteve postale radikalnejše, ideje demokratične republike pa so nadomestili pozivi Sovjetcev k neposredni vladavini, in sicer prek svetov namestnikov delavcev in vojakov.
Nazadnje, 7. novembra 1917 (ali 25. oktobra 1917 po julijskem koledarju, ki je bil takrat v uporabi v Rusiji) so Bolševiki, ki so bili prvotno člani in podporniki radikalne frakcije v Ruski socialdemokratski delavski stranki, prevzeli nadzor v Petrogradu in strmoglavili rusko začasno vlado, ki je bila na oblasti po ubeseditvi Tsarja Nicholasa II, vendar se je izkazala za neučinkovito. Ustanovljen je bil Svet ljudskih Komisarjev novo razglašene ruske sovjetske federativne socialistične republike.
Oktobrska revolucija leta 1917 je v 20. stoletju močno vplivala na rusko, evropsko in svetovno zgodovino. To je privedlo do vzpostavitve komunističnega sistema, ki ga je več desetletij dojemalo kot alternativo fašizmu, pa tudi parlamentarni demokraciji in liberalnemu tržnemu gospodarstvu.
Tako komunisti (boljševiki ali rdeči) in njihovi nasprotniki, beli, so ustrahovanje izrabljali v vojne namene. Konec leta 1918 je boljševiški Svet ljudskih komisarjev izdal „Odlok o rdečem terorju“, ki je dovoljeval streljanje pripadnikov bele armade in zapiranje t.i. razrednih sovražnikov v koncentracijska taborišča.
Zmaga komunizma v Rusiji je v Evropi sprožila na eni strani strah, na drugi pa upanje, da bo socialistična revolucija prestopila meje Rusije. Vendar je po vsej celini prišlo do več komunističnih pretresov, včasih z neposredno sovjetsko podporo, na primer na Finskem in v Latviji. V državljanskih vojnah, ki so jih ti upori sprožili, je bilo ubitih veliko ljudi, Vendar pa komunistična revolucija izven prostora, ki je leta 1922 postal Sovjetska unija, ni uspela.
Marksistična ideologija je bila uporabljena za legitimizacijo režima v ZSSR, zaradi česar je umrlo več milijonov ljudi. S prizadevanjem za oblikovanje „novega sovjetskega človeka“ je ljudem odvzela temeljne svoboščine in pravice ter posegala v njihovo zasebnost. Vladimir Ilyich Ulyanov, znan kot „Lenin“ (1870–1924), je bil glavna osebnost oktobrske revolucije leta 1917, na podlagi katere je bila ustanovljena enostrankarska država z vodilno vlogo Bolševiške stranke. Lenin je po smrti leta 1924 postal osebnostni kult v Sovjetski zvezi, Marksizem-Leninizem pa je postal uradna doktrina totalitarnega režima.
Ko je Stalin pridobil moč, je v poznih dvajsetih letih 20. stoletja sistem postal še bolj represiven kot prej. Do smrti Stalina leta 1953 je bilo milijonov ljudi v ZSSR poslanih v taborišča Gulag, žrtev množične deportacije in lakote zaradi prisilne kolektivizacije ali drugih oblik preganjanja. V geopolitičnem smislu je bil rezultat ruske revolucije vzpon ZSSR kot totalitarne velesile, ki je z ZDA tekmovala za prevlado v svetu.
