Smeti ali zaklad

Oba doprsna kipa sta del kulta osebnosti V. I. Lenina, ki se je začel v ZSSR in se po vzpostavitvi socialističnih državnih režimov razširil po celotnem vzhodnem bloku. Pričata o tem, kako so muzeji skozi čas ravnali z artefakti. Izvirata iz Muzeja Lenina in Stalina, ustanovljenega v letih 1951–1955 v Bukarešti (kot podružnica Centralnega muzeja V. I. Lenina v Moskvi), ki je v različnih oblikah deloval do leta 1990. Doprsna kipa sta v petdesetih letih 20. stoletja najverjetneje prispela iz ZSSR, čeprav so take skulpture po letu 1945 izdelovali tudi na lokalni ravni. Zgodovina tega sovjetsko navdahnjenega muzeja se še preučuje.

Doprsna kipa odražata odnose med Romunijo in celotnim vzhodnim blokom, vključno z ZSSR, ki je po letu 1945 postala hegemonska sila v Srednji in Vzhodni Evropi. Centralni muzej V. I. Lenina v Moskvi je imel tudi podružnice v več državah vzhodnega bloka, ki so v veliki meri sledile zgledu centralnega muzeja. Uničevanje kipov komunističnih voditeljev v protikomunističnih revolucijah leta 1989 v celotnem vzhodnem bloku je del zgodovine de-deifikacije vodilnih osebnosti komunizma, ki jo zaznamuje odstranjevanje kipov, pa tudi njihova ponovna kontekstualizacija na krajih, kot sta Grūtas Park ali Memento Park. Razstavljena doprsna kipa sta primer tega procesa.

Leta 1990 je novoustanovljeni Muzej romunskih kmetov podedoval stavbo in velik del zbirk Muzeja komunistične partije, ki jih je bodisi podaril bodisi zavrgel. Pozneje je bilo ugotovljeno, da se v kleti nahaja dodatno skladišče, kamor so bili v drugi polovici šestdesetih let prejšnjega stoletja preneseni predmeti iz nekdanjega sovjetskega muzeja. Doprsna kipa sta najverjetneje eksponata iz tega muzeja in sta bila „skrita“ v omenjenem skladišču, ko se je Romunija še v času komunizma oddaljila od sovjetske hegemonije ter kulturno in ideološko zavzela nacionalistično smer. Tako so ikonične figure sovjetskega komunizma nadomestili z novo, nacionalno mitologijo, v kateri sta romunska komunistična partija in država prepleteni.

Artefakta sta z odpadki povezana na več načinov. Prvič, doprsna kipa sta bila zavržena, ko je bukareški režim zavzel nacionalistično smer. Poleg tega so po letu 1990 vse predmete novoustanovljenega Muzeja romunskih kmetov začeli razvrščati v estetske kategorije, povezane z umetnostjo. Zato sta bila doprsna kipa dvakrat degradirana: kot reprodukciji originala in kot pripadajoča umetniški obliki socialističnega realizma. Rdeči doprsni kip je bil razstavljen na razstavi Ciuma (Kuga) in izvzet iz sveta množične proizvodnje, saj je bil spremenjen in implicitno pretvorjen v kič, ki je sam po sebi povezan z manipulacijo čustev. Nato je bil skupaj s sivim doprsnim kipom pozabljen.

Material

Mavec, toniranje/lak

Razsežnost

~ 61 x 34 x 32 cm (sivi Lenin); ~ 52 x 24 x 21 cm (rdeči Lenin)

Inventarna številka

C.Sc-0001, C.Sc-0002

Status

V depoju

Slikovni kredit

Avtorske pravice NMRP

Opečnat zidak je iz porušene stavbe Rakuschevega mlina. To je bil prvi celjski mestni mlin, v katerem so mleli žito na parni pogon. Mlin je bil zgrajen leta 1903 in je deloval do leta 1935, nato pa je bilo v njem skladišče za težko železnino Rakuschevega trgovskega podjetja. Mogočen opečnat Rakuschev mlin je bil tudi ena od najprepoznavnejših stavb v Celju in je kar dobro stoletje označeval osrednjo mestno vpadnico. Od leta 2002 je bil opuščen mlin spomeniško zaščiten kot spomenik lokalnega pomena, leta 2014 pa je v njem izbruhnil požar, ki je zapečatil njegovo usodo.

Rakuschev mlin je stal ob železniški progi, kar je lastnikom omogočalo, da so do njega pripeljali cenovno ugodno žito iz drugih koncev Jugoslavije in so tako lahko ohranjali nižjo ceno moke. Mlin je bil del Rakuschevega veletrgovskega podjetja z železnino, ki je že v času Avstro-Ogrske slovelo kot eno največjih v tem delu Evrope, pri poslovanju pa so uporabljali kar sedem korespondenčnih jezikov. V času kraljevine Jugoslavije se je poslovanje podjetja usmerilo na Balkan.

Rakuschev mlin je v času svojega obstoja v očeh meščanov zamenjal mnoge podobe, od ponosa industrijskega napredka na vrhuncu njegovega delovanja, do zapuščene in zanemarjene stavbe, kakšrna je bila v zadnjih desetletjih. Novembra 2014 je dotrajan Rakuschev mlin zajel požar, v katerem je bil tako močno poškodovan, da se Mestna občina Celje ni odločila za obnovo, ampak so ga še istega leta porušili. Del opeke s pogorišča je s posredovanjem Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije prevzel Muzej novejše zgodovine Celje z namenom, da jo kot simbolni predmet z veliko sporočilno močjo ohrani za zanamce.

Rakuschev mlin je bil kulturni spomenik lokalnega pomena, a po uničujočem požaru so ostanki na pogorišču ostali brez vrednosti. Opečnat zidak, ki ga v svoji zbirki hrani Muzej novejše zgodovine Celje, bi zlahka končal na smetišču kot preostale ruševine iz mlina. Namesto tega je pa je kot del muzejske zbirke ohranil vrednost kulturne dediščine. Njegova moč ni le v zgodovinski vrednosti kot sestavnem delu ene najpomembnejših industrijskih stavb v Celju, temveč tudi priča o odnosu do kulturne dediščine ter usodi kulturnega spomenika, ki je zaradi neprimernega vzdrževanja končal na smetišču.

Material

Žgana glina

Razsežnost

60x135x265 mm

Inventarna številka

745:CEL;S-23489

Avtorske pravice

Muzej novejše zgodovine Celje

Status

V skladišču

Slikovni kredit

Matic Javornik

Množični fenomen glasbene zvrsti disco polo je zrasel na tleh poljske politične in gospodarske preobrazbe po letu 1989. To je bil odziv dela družbe na nerazumljivo razpravo o možnostih kapitalističnega gospodarstva, hkrati pa eden prvih izrazov kapitalistične drznosti. Produkcijska podjetja zvrsti disco polo so bila med prvimi zasebnimi pobudami na glasbenem trgu, pomanjkanje nadzora v tistem času pa je omogočilo številne zlorabe, na primer glasbeno piratstvo. Kot glasbena smer je estetsko in lirično predstavljala ideje Poljakov o svetu, po katerem smo hrepeneli: avtoceste, Zahod, eksotične dežele, erotika. Po mnenju takratnih kritikov pa je šlo za glasbeno in besedilno brezvreden izdelek za množice. Kot kulturna praksa, prisotna na veselicah, porokah in gasilskih zabavah, je veljala za izraz slabega okusa nižjih slojev poljske družbe. Ker naj bi bila malo vredna, so jo kljub njeni razširjenosti potisnili na obrobje kulture in s tem ustvarili družbeni razkorak.

Disco polo kot vsak izdelek sodobne kulture deluje na presečišču gospodarskega in kulturnega področja in se kot tak lahko znajde na smetišču. Ni povezan s posameznimi kraji, temveč z družbenimi razmerami. Združuje skupine oseb, ki za kratek čas postanejo skupnost, v kateri se zabavajo. Zaradi soočenja različnih kulturnih modelov je disco polo s svojo precej konservativno usmeritvijo izgubil v simbolni bitki s progresivnimi težnjami. Vendar je kljub temu prisoten v prevladujoči kulturi. Po slogu spominja na balkanski turbofolk ali italijanski disko iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar pa prav tako kot ti dve zvrsti ne sodi v repertoar visoke kulture.

Glasbene kasete disco polo so prišle v muzej v okviru projekta „Cult Objects“ in razstave „Disco Relax“, posvečene fenomenu glasbene zvrsti disco polo. Etnografija je kljub svoji pomembni zgodovinski razsežnosti, ki je v muzejskem kontekstu še bolj poudarjena, področje, ki ga zanimata sedanjost in vsakdanje življenje. Disco polo je bil predmet zanimanja akademskih krogov, kar pa ni pripomoglo k njegovemu razumevanju v širši javnosti. Vloga etnografskih muzejev je, da pripovedujejo zgodbo o svetu, ki je hkrati znan in prezrt.

Temeljna razsežnost, ki v tem primeru povezuje disco polo s pojmom odpadkov v širšem smislu, je marginalizacija in simbolno nasilje, ki ju prevladujoča kultura uporablja za konkurenčne modele. V hierarhičnem sistemu so kultura brez vrednosti in njene manifestacije odpadki, ne glede na to, koliko ljudi jim pripisuje pomen. Taka kultura je izločena je iz prevladujoče, če pa je prisotna, je v obliki pastiša in karikature, ki smeši njene pripadnike.

Material

Plastika, kasetni trak

Razsežnost

Dolžina: 10,2 cm; višina: 64 cm; širina: 0,12 cm

Inventarna številka

Brez

Avtorske pravice

Narodni etnografski muze

Status

Neevidentirano

Slikovni kredit

Fotografija Edwarda Koprowskega

Bombonjera Opera je bila najrazkošnejša bombonjera podjetja Kraš, polnjena z izborom najboljših čokoladnih bombonov. Najpogosteje je bila namenjena kot darilo starejšim ob posebnih priložnostih ali v znak zahvale za pomoč in usluge. Tisti, ki jo je prejel v dar, pa je pogosto sploh ni pojedel sam, ampak jo je shranil z namenom, da jo bo ob naslednji priložnosti podaril naprej. Tako je prehajala iz rok v roke, iz shrambe v shrambo in rado se je zgodilo, da ji je potekel rok trajanja, preden bi sploh kdo pojedel čokoladne bombone v njej.

Bombonjera Opera je bila enako kot ostali proizvodi podjetja Kraš prisotna na celotnem območju nekdanje Jugoslavije. O tem, da je prečkala meje države, pa priča zgovoren podatek, zapisan na zadnji strani bombonjere, da je leta 1976 prejela srebrno medaljo za kvaliteto v Londonu.

Bombonjera Opera je prišla v Muzej novejše zgodovine Celje kot donacija. Za muzejsko zbirko je pomembna kot predmet, ki je bil v obdobju sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja zelo prisoten v gospodinjstvih v lokalnem in širšem okolju. Številni ljudje, ki so živeli na območju nekdanje Jugoslavije v obdobju, ko je Kraš izdeloval bombonjero Opera, so se tako ali drugače srečali z njo, bodisi so jo občudovali na trgovskih policah bodisi jo kdaj podarili oziroma dobili v dar. Zato je pomembna kot del kolektivnega spomina in tako imenovane “jugonostalgije”.

Prazne embalaže bombonjere Opera ljudje ponavadi niso zavrgli, saj je bila zunanjost škatle lepa in razkošna, hkrati pa dovolj velika, da je bila uporabna tudi za različne druge namene. V njej so ljudje hranili dokumente, fotografije, razglednice in podobne predmete, ki so imeli večinoma posebno spominsko in čustveno vrednost. Tako je ostala bombonjera Opera v omarah in predalnikih še leta po tem, ko v njej ni bilo več čokoladnih bombonov.

Material

Karton, umetni žamet / lepljenje, tisk

Razsežnost

260x370x37 mm

Inventarna številka

745:CEL;S-12840

Avtorske pravice

Muzej novejše zgodovine Celje

Status

V skladišču

Slikovni kredit

Matic Javornik

Gre za nenavaden skupek predmetov, ki je poseben že zaradi svoje količine in obsega, v katerem je shranjen. Sestavlja ga skupno 5.314 koščkov črne lončevine in keramike, ki so v depoju Avstrijskega etnografskega muzeja shranjeni v skoraj 100 škatlah na več kot 12 tekočih metrih. Glede na inventarne knjige muzeja so črepinje pretežno postale del zbirke med letoma 1948 in 1955. Črepinje so bile najdene v avstrijskem glavnem mestu Dunaj in na lokacijah v deželi Spodnja Avstrija, ki ga obdaja. Podrobnih podatkov o posameznih črepinjah ni. Ni zabeleženo, da bi zbirko kdaj obdelovali znanstveniki ali kustosi. Vse posamezne črepinje so bile leta 2015 vnesene v digitalno zbirko podatkov, vključno s fotografijami, ki so jih izdelali muzejski prostovoljci.

Koščki prihajajo iz različnih najdišč, predvsem z Dunaja in Spodnje Avstrije. Čeprav so podatki o črepinjah skopi, je o njih znanih nekaj zanimivih stvari. Na Dunaju je na primer posebej zanimivo najdišče Albrechtsrampe, kjer je bilo najdenih 149 posameznih črepinj. Marca 1945 je bilo mestno središče Dunaja bombardirano in Albrechtsrampe, veliko stopnišče pred muzejem Albertina, je bilo močno poškodovano. Tako kot v drugih mestnih središčih, uničenih med drugo svetovno vojno, je bilo treba pri prenovi sprejeti prelomne urbanistične in infrastrukturne odločitve. Leta 1949 se je mesto Dunaj odločilo skrajšati zgodovinsko stopnišče Albrechtsrampe, da bi območje odprlo za avtomobilski in tramvajski promet. To je povzročilo proteste direktorjev dunajskih muzejev, ki se jim je zdelo, da se bo z rekonstrukcijo izgubila kulturna dediščina, ki jo je predstavljalo staro mestno jedro Dunaja, nastalo pred urbanizacijo in industrializacijo mesta.

Veliko črepinj je prinesel Adolf Mais, ki je bil od leta 1946 raziskovalni asistent v muzeju. Ta slavist, etnograf in prazgodovinar si je na začetku svoje kariere zastavil cilj, da bo ustvaril obsežno zbirko avstrijskih keramičnih najdb, da bi lahko na podlagi koščkov materialne kulture ustvaril resnično sliko naše preteklosti. V ta namen je zbiral keramične črepinje z različnih krajev na Dunaju (npr. najdbe pri polaganju kablov ali izkopavanjih) in v Spodnji Avstriji (npr. najdbe pri raziskavah v opuščenih naseljih) ter jih prinesel v Avstrijski etnografski muzej. Velike količine črepinj, ki naj bi jih sistematično zbirali, naj bi omogočile primerjavo in klasifikacijo vsakdanjega življenja v preteklosti.

V zvezi s to zbirko se v več smislih zastavlja vprašanje „smet ali bogastvo“. Za začetek se črepinje dejansko ne uporabljajo več; so razbiti in neuporabni predmeti, ki bi jih na splošno označili kot smeti. Z vključitvijo v muzejsko zbirko so črepinje ponovno postale potencialno dragocen vir, ki lahko osvetli vsakdanje življenje ljudi. Muzeju bi lahko v prihodnosti zagotovile poseben položaj kot prostoru za zbirateljstvo in raziskovanje. Dejstvo, da so črepinje skoraj 70 let ostale neuporabljene, jih uvršča v verjetno tipično vmesno muzejsko kategorijo.

Material

Večinoma neglazirani delci keramike in črne lončevine

Inventarna številka

ÖMV/47025 to ÖMV/47147

Avtorske pravice

© Volkskundemuseum Wien

Status

V depoj

Slikovni kredit

© Christa Knott, Volkskundemuseum Wien; © Carina Neischl, Volkskundemuseum Wien

Gre za pomanjšano repliko veliko večjega dela (310 x 451 cm), ki ga je leta 1952 naslikal Gábor Miklóssy (1912–1998) in prikazuje stavko železničarjev v kraju Grivița februarja 1933, ki je pomenila prelomni dogodek v zgodovini romunskega delavskega gibanja. Tudi repliko je v petdesetih letih prejšnjega stoletja naslikal Miklóssy. Ta dinamični primer socialističnega realizma prikazuje 52 oseb, med njimi električarja Gheorgheja Gheorghiu-Deja (1901–1965), poznejšega prvega sekretarja romunske komunistične partije (1945–1965) in predsednika romunske vlade. V času režima Gheorghiu-Deja je bila slika zelo cenjena. Razstavljena je bila na letni umetniški razstavi (1952) in je bila del stalne razstave v Muzeju umetnosti Romunske ljudske republike.

Slika Grivița 1933 je pomembno prispevala h kultu osebnosti, ki je obkrožal Gheorgheja Gheorghiu-Deja. Originalna slika, ki prikazuje prelomni trenutek v zgodovini medvojnega delavskega gibanja, je bila razstavljena na beneškem umetnostnem bienalu (1954) in je dosegla mednarodno slavo.

Zato so jo v povojne propagandne namene uporabljale tudi druge komunistične partije v Srednji in Vzhodni Evropi. Replika je bila izdelana v petdesetih letih prejšnjega stoletja na zahtevo Muzeja madžarske komunistične partije in je trenutno razstavljena v Narodnem muzeju zgodovine v Budimpešti. Replika, ki jo hrani Narodni muzej podeželskega življenja v Romuniji, je bila razstavljena v Bruslju na razstavi Europalia 2019 Perspectives.

Replika slike Grivița 1933 je bila del stalne razstave Muzeja zgodovine romunske komunistične partije. Leta 1990 je Narodni muzej podeželskega življenja v Romuniji podedoval to zbirko in zbirko nekdanjega sovjetskega Muzeja Lenina in Stalina, ki je deloval med letoma 1955 in 1966 v Bukarešti. Obdržal je le majhen del podedovanih zbirk. Med izbranimi predmeti je približno 80 slik, med katerimi so številne navdih črpale iz socialističnega realizma, vključno s kopijami sovjetskih slik in tudi originalnimi sovjetskimi ali romunskimi deli, zdaj pa predstavljajo največjo zbirko umetnosti socialističnega realizma v Romuniji. Muzej jih hrani v depoju in redko razstavlja.

V času Ceaușescujevega režima (1965–1989) je Grivița 1933 postopoma potonila v pozabo. V sedemdesetih letih 20. stoletja so repliko umaknili s stalne razstave v Muzeju zgodovine romunske komunistične partije, original pa je bil umaknjen s stalne razstave v Muzeju umetnosti Socialistične republike Romunije in se je izgubil v njegovem depoju. Po letu 1990 je bila replika hranjena v depoju skupaj z drugimi slikami šole socialističnega realizma. Danes je več replik slike Grivița 1933 del zbirk treh romunskih umetnostnih muzejev, vendar niso zlahka dostopne, saj so postale del dediščine, ki vse bolj zbuja nelagodje.

Material

Olje na platnu

Razsežnost

127 x 194 cm (D x Š, brez okvirja)

Inventarna številka

C.T-0016

Avtorske pravice

Narodni muzej romunskih kmetov

Status

V depoju

Slikovni kredit

Vladimir Bulza/avtorske pravice NMPR