Odpadki kot vir

V obdobju državnega socializma, ki mu je sledila deindustrializacija v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, se je v Reșiți razcvetela izdelava gospodinjskih ali dekorativnih predmetov kot postranska dejavnost. Lokalni prebivalci, ki so večinoma delali v jeklarni ali strojarni, so te predmete imenovali „naredi sam“.

Mariana, nekdanja učiteljica, je moža, ki je delal kot tehnik v jeklarni, prosila, naj ji izdela določene predmete, ki jih je potrebovala ali želela in jih ni mogla dobiti ali pa so bili predragi. Njen mož je svojo družino presenečal tudi z darili, ki jih je oblikoval sam in niso bili posnetki predmetov iz masovne proizvodnje. Mariana se spominja tekmovalnosti glede najboljših izdelkov „naredi sam“, ki so pogosto postali vir zavisti med družinami.

Tkanine in oblačila vplivajo na okolje skozi svoj celoten življenjski cikel. Film govori o vplivu industrije hitre mode na okolje: kako gre material, nabran na bombažnem polju, skozi proizvodni cikel ter kako zaradi norosti čezmerne potrošnje ljudje iz trgovin domov prinesejo več oblačil, kot bi jih lahko kadar koli v življenju potrebovali, ta pa nato potujejo naprej v skladišče in pogosto končajo kot odpadki na odlagališčih. Kaj sledi? Sogovorniki v pogovorih predstavljajo možnosti ponovne uporabe materialov, ki ostanejo kot tekstilni odpadki iz proizvodnje, in razpravljajo o trajnostnem oblikovanju, pametnih rešitvah in vrednotah. Strokovne komentarje podajajo etnologinja, oblikovalka in ustvarjalka zamisli „trash-to-trend“ (smeti kot trend). Instalacijo, uporabljeno v filmu, so soustvarili dijaki v muzejski dvorani za sodelovanje/galeriji „Naredi svojo razstavo“, kjer so preučevali, kaj so ekološki odtis, dobavna veriga, trajnostno ravnanje z odpadki in morebitna nova strategija za tekstilne izdelke za Evropo.

Na ulice Celja je Peter Verblač po navdihu iz skandinavskih mest postavil stojala za oblačila, obesil nanje napis „Iz omare na ulico“ in povabil meščane, da prinesejo oblačila, ki jih več ne potrebujejo in hkrati odnesejo, kar želijo. Ta javna izmenjava je pomenila, da so ljudje lahko imeli na voljo primerna oblačila, tudi če jih ne bi mogli kupiti; vsakdo, ki je zaskrbljen zaradi okoljskih vprašanj, povezanih z novimi oblačili, bi lahko zamenjal stara oblačila; vsakdo, ki je preprosto želel novo oblačilo, pa bi se lahko sprehodil in prevzel nekaj. Video prikazuje, kako se je odvila zgodba poulične izmenjave in kako so nanjo gledali prebivalci Celja.

Poleti 1990 je družba Mutoid Waste Company, skupina kiparjev in performerjev, ki sta jo ustanovila Joe Rush in Robin Cooke v londonskem okrožju Shepherd’s Bush, zasedla opuščeni kamnolom na obrobju Santarcangelo di Romagna (Rimini, Emilija Romanja, Italija). Od takrat je Mutonia (kot so začeli imenovati svoj življenjski in delovni prostor) skupnost ustvarjalcev, ki ustvarjajo umetnost iz odpadnih industrijskih materialov. Italijanske oblasti so Mutonio priznale kot „umetniški park“, njeni prebivalci pa pogosto sprejemajo obiskovalce iz vse Evrope, ki se navdušujejo nad njihovo ustvarjalnostjo in predanostjo. V Mutonii je odpadni material navdih za projekt, v katerem skupnost združi svojo ustvarjalnost v korist družine Mutoid in prebivalcev sosednjih območij, ki pogosto organizirajo dogodke za praznovanje svojih stvaritev.

Člani te skupnosti čutijo močno povezanost z zgodovinsko podeželsko gospodarsko in družbeno strukturo prebivalcev Santarcangela, ki so zagotovo znali ceniti tudi odpadke, v katerih so videli priložnost za izboljšanje ne le svojih tehničnih spretnosti, temveč tudi kakovosti življenja. Zato je muzej Ettoreja Guatellija, ki se nahaja v isti regiji, približno 200 km severozahodno od Mutonie, vedno menil, da je delo te skupnosti umetnikov združljivo z delom Ettoreja in tistih, ki so predelali predmete iz njegove zbirke.

Glavni junak te zgodbe je Kagnedjatou Joachim Silue, umetnik, rojen v Abidžanu (Slonokoščena obala), ki že tri desetletja živi v Italiji. Njegove stvaritve temeljijo na opazovanju, spoštovanju in umetniški „interpretaciji“ „osebnosti“ predmetov, ki jih je našel na mestnih ulicah in v zapostavljeni obliki katerih vidi potencial za posredovanje enako zapostavljenih lekcij, pomembnih za človeštvo.

Joachim je poleti 2021 prvič obiskal muzej Ettore Guatelli, da bi se udeležil razstave „Visioni dall“Infra-ordinario, TTT Tempo Terra Trame di vita. Takoj je začutil povezanost z Ettorejevim delom, saj se je ta osredotočal na marginalne, nižje razrede in zapostavljene ljudi in skupnosti, od katerih sta se po njunem mnenju lahko naučila lekcij za naše družbe, ki so zaradi industrializacije postale bogate, a so vse revnejše v smislu svoje zmožnosti za samostojno ustvarjanje.

Joachimov talent in tehnična spretnost dajeta zapuščenim predmetom glas, da nam omogočijo dostop do virov iz svetov, ki jih komaj zaznamo, in nam približujejo modrost ljudi, ki jih komaj prepoznamo.

Muzej Guatellija pripoveduje zgodbo s skrbno predstavljenimi predmeti, ki so razporejeni po stenah in stropih. Razstava je plod 60-letnega zbiranja in nenehnega dopolnjevanja osnovnošolskega učitelja iz pokrajine Parma: Ettore Guatelli. Približno v petdesetih letih prejšnjega stoletja je Guatelli začel raziskovati skladišča zbirateljev v Apeninih. Najprej je le brskal, nato pa prodajal in nato reševal pohištvo, predmete in orodja iz kmetijskih hiš in obrtniških delavnic – predmete, ki so bili v teh letih izgubljeni zaradi modernizacije. Predmeti, ki jih je odkril in razstavil, niso bili redki ali dragoceni predmeti, kot jih najdemo v številnih tradicionalnih muzejih, temveč vsakdanji predmeti, ki še danes nosijo sledove ljudi, ki so jih vsak dan uporabljali, jih preoblikovali in nosili, dokler niso postali podaljšek njih samih. Muzej Guatelli torej prikazuje trdne predmete in spontano preoblikovanje. Ta zgodba, ki jo oživljajo glasovi nekaterih njegovih najbližjih, ki zdaj vodijo oglede po muzeju, ni nostalgična, ampak govori o želji, da bi spomin in ustvarjalnost prenesli v sodobni svet, še posebej glede na zeleno poslanstvo muzeja.

„‚Samoróbki‘ so predmeti, ki jih kmetje izdelajo za uporabo na kmetiji“. Ti elementi vključujejo elemente izrabljenih predmetov, orodij ali strojev. Ponovno vnašajo poškodovane predmete ali njihove sestavne dele. Na podeželju sta inženirska in tehnična ustvarjalnost zelo iskana po znanju, zlasti ker je kultura poljskega podeželja v 19. stoletju in prvi polovici 20. stoletja temeljila na ideji samozadostnosti. Doma narejeni predmeti so zdaj odgovor na sodobne ekološke izzive in pomemben prispevek k razpravi o predmetih „druge uporabe“, ki je v tem zgodovinskem trenutku zelo pomembna za vse nas.

Zaslišimo glas umetnika Michelangela Pistoletta, ko pripoveduje, kako je zavržene materiale pogledal z drugačnimi očmi in neuporabne predmete, ki so bili ustvarjeni prav za to, da bi bili odvrženi, ponovno uporabil.

Navdih je črpal iz naravnih procesov. Tako kot narava predela odpadke, lahko tudi umetniki obdelajo in obnovijo običajne materiale ter jih pretvorijo v plemenita umetniškega dela.

Priložnost imamo videti nekaj presenetljivega v običajni materialnosti, ob tem pa odkriti, kaj lahko umetnost stori in pove o sodobni krizi odpadkov.