Zmanjšanje odpadkov

V Žalcu stoji 130 let stara hiša, potrebna obnove, ki je pred leti zamenjala lastnika. Kupil jo je Andrej Fideršek in se lotil obnove v duhu „zero waste“, zato jo sam imenuje hiša brez odpadkov. Želi namreč uporabiti ponovno uporabiti čim več že obstoječih materialov in jih kar najmanj zavreči. S tem se zmanjša vpliv na okolje, saj je gradbeništvo ena od najbolj obremenjujočih dejavnosti. Načrt prenove z vizijo bolj trajnostnega bivanja je bil celo nagrajen na razpisu novi evropski Bauhaus.

Tovarna Dăbuleni je bila odprta v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in je v času socializma proizvajala cevovode za namakalni sistem Sadova-Corabia. To je bila ena najsodobnejših romunskih tovarn, ki je skoraj 10 let uporabljala britansko tehnologijo in strokovno znanje. Tovarna je bila zaprta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se namakalni sistemi nehali uporabljati.

Ion Giugal je od leta 1972 delal kot varilec, to delo pa je opravljal tudi po revoluciji leta 1989. Presežki ali ostanki kovin ali gume iz izdelave cevi so bili prodani delavcem, na njegovem dvorišču pa je bilo še vedno ugotovljeno, da so številni predmeti, izdelani iz teh materialov, v delovnem stanju.

Pojma „nič odpadkov“ in „manj odpadkov“ sta izjemno pomembna pojma v času okoljskih kriz. Kot se je izkazalo pred več leti, so družbe v veliki meri delovale trajnostno, ne da bi ustvarile ogromne količine odpadkov, namesto da bi proizvajale nove izdelke, pa so popravile, korigirale in popravljale stare izdelke, s čimer so zmanjšale potrebo po proizvodnji novih. Tekstilni odpadki so velik problem za naš planet. Število izdelanih oblačil, ki jih nikoli ne bomo nosili, je ogromno. Včasih se je koristno ozreti v preteklost in se zgledovati po tem, kako so bili nekoč posamezni izdelki cenjeni, kako se je skrbelo zanje in kako so bili ponovno uporabljeni.

Muzej pridobiva, zbira in ohranja. To ohranjanje je večinoma tajno, vendar je ključnega pomena, če želimo predmete prenesti na prihodnje generacije ter jih preučiti in prikazati v prihodnosti. Preventivno ohranjanje pomeni oblikovanje razstavnega prostora tako, da se prepreči nastanek škode. Navsezadnje je bolje preprečevati kot zdraviti. Odpravljanje vzrokov in ne le simptomov škode na predmetih varuje predmete in zbirko ter je zato trajnostno v vseh pogledih. Varovanje pred škodo pomeni tudi manjšo porabo sredstev in manjšo količino odpadkov na dolgi rok.

Ta video posnetek je intervju z medobčinskim podjetjem Intradel, ki zbira in obdeluje gospodinjske odpadke v 72 od 84 občin v provinci Liège v Belgiji. Direktor Jean-Jacques De Paoli opisuje, kako se je poslanstvo podjetja Intradel razvijalo od njegove ustanovitve leta 1979. Danes si medobčinsko podjetje z različnimi dejavnostmi za zmanjšanje količine odpadkov na prebivalca v provinci Liège prizadeva za „nič odpadkov“. Intervju je opravil raziskovalni oddelek Muzeja valonskega življenja v okviru začasne razstave Ordures. L’expo qui fait le tri“.

So „detektivi, ki vohljajo po kantah“, kot jih je nekoč poimenoval neki novinar, in iščejo indice, ki bi jih lahko pripeljali do storilcev kaznivih dejanj v zvezi z ravnanjem z odpadki. Benoit Vandevelde pojasnjuje delo inšpektorja za smeti.

V videoposnetku vidimo, da tisti, ki se ukvarjajo z ravnanjem z odpadki, spoznavajo svoje mesto in družbo na splošno, kot se dogaja tudi raziskovalcem smeti.

Če lahko naše potrošniške navade, kot so prehrana, higiena in zdravstveni izdelki, povedo kaj o našem načinu življenja, ali nismo torej to, kar zavržemo?

V okviru posebne razstave Ablaufdatum (Rok uporabnosti) je bila vzpostavljena pomembna pobuda: delitev hrane.

Souporaba hrane je trajnostna in spoštljiva praksa, ki temelji na skupnosti in s katero se prihrani dragocena hrana iz žepa!

Pobuda poziva k odpravi kulture odmetavanja in odvečne embalaže ter omogoča, da se presežna hrana uporabi za dober namen.

To je intervju s Sabine Meunier, ambasadorko brez odpadkov v La Louvièru v Belgiji. Spregovori o svoji poti do nič odpadkov, od svojih okvirnih začetkov in zgodnjih napak, ter o tem, kako s svojo družino upravlja ta novi življenjski slog. Intervju je opravil raziskovalni oddelek Muzeja valonskega življenja v okviru začasne razstave Ordures. L’expo qui fait le tri“.

Kaj dejansko vemo o odpadkih, ki so se pojavili z množičnim širjenjem menstrualnih izdelkov za enkratno uporabo od 50. let dvajsetega stoletja? V tej seriji sedmih intervjujev so podani zelo različni pogledi na temo menstrualnih odpadkov. V tem delu smo Larisso Copello iz nevladne organizacije Zero Waste Europe vprašali, katere so glavne težave z menstrualnimi izdelki za enkratno uporabo in kako bi jih lahko rešili. Govorila je o osnovah svojega dela in o „Krvavem manifestu“. Poleg tega postavlja vprašanje: kaj bi se spremenilo, če bi imeli menstruacijo moški?