Lili Sohn – Pravice žensk in organi za ženske

V evropski zgodovini 20. in 21. stoletja je bilo precej napredka na področju pravic žensk, da same odločajo o svojem telesu in spolnosti. Vseeno lahko pri uveljavljanju teh pravic še vedno naletijo na resne ovire. Ali gremo nazaj? Kateri izzivi se odpirajo dandanes, katere rešitve so možne in kaj nam lahko vliva upanje?

Po mojem mnenju je pravica do splava dober svetovni pokazatelj pravice žensk do nadzora nad lastnim telesom.

Če ponazorim s svojega stališča, je bil v Franciji avgusta 2020 uveden zakon o podaljšanju zakonskega roka z 12. na 14. teden nosečnosti. Državna skupščina ga je sprejela, senat pa nato zavrnil, tako da je bil zakon po burnih razpravah sprejet šele v začetku leta 2022.

Stvar je zakonita, pa jo še vedno pogrevamo!

Vtis imam, je, da obstaja želja po ponovnem odločanju o naših telesih: o kontracepciji, splavu, porodu, menstruaciji, menopavzi, samozadovoljevanju, spolnosti..., in to tako, da že presega zagovarjanje določenega stališča in nam vdira v osebno in družinsko sfero. Vse to lahko zaznamo v knjigah, dokumentarcih, na mnogoterih računih na Instagramu.

Še vedno je veliko političnih, medicinskih, farmacevtskih ovir, vendar si pri teh temah počasi utira pot tudi feminizem, kar je res pohvalno.

Zdi se, da je v vašem grafičnem delu osrednjega pomena žensko telo (prsi, vagina in podobno). Kakšni so odzivi vaših bralcev? In odzivi ljudi, ki se udeležijo vaših delavnic? Ali se na primer različne generacije različno odzivajo?

Med izkušnjo z rakom sem spoznala, da ne poznam svojega telesa. Odkrila sem tudi, da so bile mnoge odločitve sprejete brez moje vednosti, ne da bi mi jih kdo res pojasnil.

Takrat sem se zavedela, da gre pri nadzoru nad mojim telesom za poučenost. Da je to edini način, da spet prevzamem moč odločanja, ki je v resnici samo moja, in da se osvobodim zdravstvenega pokroviteljstva.

Srečevala sem se z zdravniki, babicami in različnimi združenji ter jim postavila ogromno vprašanj. Nato sem narisala vagino, maternico, ščegetavček, vestibularno žlezo, gobasto tkivo sečnice in skenejeve žleze... Predstavljala sem si, kako vse to medsebojno deluje in se povezuje v moje telo (tudi če je nekaj razlike med načrtovanjem hiše in tem, kako v njej živimo).

Vse to sem delila v stripu in na družbenih omrežjih (več kot pet let je že tega, takrat je bilo to manj razširjeno kot danes, ko vidimo dosti več podob klitorisov in vulve) in sem dobila veliko povratnih informacij.

Moje občinstvo je zelo široko, od najstnic do starejših žensk. In o teh temah se še vedno zelo težko pogovarjamo, Zato uporabljam humor in risbo, ki mi omogočata, da pristopim nekoliko manj neposredno.

Zlasti na javnih konferencah ugotavljam, da je treba najprej prebiti led, nato pa se za te intimne teme vsi zelo zanimajo in se želijo (in tudi morajo) o njih pogovoriti. 

Moj strip Vagintonik je star že več kot pet let in še vedno dobivam veliko pisem, v katerih mi ljudje povedo, kako dobro ga je bilo prebrati.