Naraščajoča negotovost

Energetska kriza je imela neposredne posledice za vsakodnevno življenje ljudi in je številne zahodnoevropske vlade prisilila v ukrepanje. Organizirale so kampanje proti pretirani porabi energije in ob nedeljah uvedle prepoved vožnje, da bi prihranili gorivo. Kriza je na boleč način pokazala, kako močno so zahodna gospodarstva odvisna od uvožene energije.

Prazne avtoceste na „nedeljo brez avtomobilov“
Nizozemska, 1973
Rob Mieremet
Fotografija
Nationaal Archief, Haag, Nizozemska

Recesija je z vse večjo brezposelnostjo, izključenostjo in odtujenostjo ogrožala socialno kohezijo. Zato je leta 1978 več sindikatov skupaj organiziralo prvi evropski pohod proti brezposelnosti, s čimer so opozorili na evropeizacijo sindikalnega boja in zavest o nadnacionalnih interesih.

Prvi evropski pohod proti brezposelnosti
Italija, 1978
Plakat
Reprodukcija
International Institute of Social History, Amsterdam, Nizozemska

„Zadnji voziček za premog“ simbolizira zaton težke industrije, ki je dolgo prevladovala v kapitalistični Evropi. Težka industrija – nekoč gonilo povojnega razcveta Evrope – je bila v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vse bolj žrtev cenejših mednarodnih tekmecev, kot so bili Tajvan, Južna Koreja in Brazilija. Da bi zmanjšale svojo odvisnost od uvoza nafte iz tujine, so se evropske države zatekle k jedrski energiji.

Zadnji voziček za premog
Zahodna Nemčija, 1976
Jeklo
Westfälisches Landesmuseum für Industriekultur, Bochum, Nemčija

Ženske so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja vedno glasneje opozarjale na še vedno prisotno neenakopravnost med spoloma. Čeprav jih je večina že imela volilno pravico, pa so se v javnem in zasebnem življenju še vedno soočale z diskriminacijo in omejenimi svoboščinami. Feminizem je postal aktivna sila za odpravo patriarhalne prevlade in vzpostavitev resnično enakopravne družbe.

„Splav. Kdaj bodo odločale ženske?“
Belgija, 1976
Naslovnica revije
Reprodukcija
Institut d’Histoire ouvrière, économique et sociale, Seraing, Belgija

Leta 1974 je bila z vojaškim udarom odpravljena diktatura na Portugalskem. Vojaške častnike, ki so želeli uvesti demokratične in gospodarske reforme ter sprožiti dekolonizacijo, je na koncu podprla tudi portugalska javnost. Država je po večinoma mirnih dogodkih – poimenovanih nageljnova revolucija zaradi rož, ki so jih ljudje zatikali v orožje vojakov – stopila na pot demokracije.

„Nageljnova revolucija“
Lizbona, Portugalska, 25. april 1974
Fotografija
Reprodukcija
Eduardo Gageiro, Portugalska

Pojavila so se nova družbena gibanja. V zahodni Evropi so mladi odšli na ulice s transparenti v podporo enakopravnosti spolov in oseb LGBT, okoljskim vprašanjem in mirovnim gibanjem. Resno so se spraševali, kako in če sploh lahko parlamentarna demokracija odgovori na njihove potrebe.

Protijedrske priponke
Evropa, 1970–1985
Amsab-Institute of Social History, Ghent, Belgija

Romunski komunistični voditelj Nicolae Ceausescu je svojo vladavino opisoval kot zlato dobo. Kult osebnosti, ki ga je ustvaril s svojimi uradniki, je bil morda eden najbolj protislovnih v vseh komunističnih režimih. Romuni so pod Ceausescujem trpeli najhujše pomanjkanje in zatiranje med vsemi državami vzhodnega bloka.

„Heroj miru“ (Nicolae Ceausescu)
Romunija, 1965–1989
Deak Barna
Slika
Reprodukcija
Muzeul National de Arta Contemporana / Narodni muzej sodobne umetnosti, Bukarešta, Romunija

Na Poljskem so se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja začeli vse bolj upirati komunistični vladavini, potem ko je bilo že v petdesetih letih več delavskih vstaj. Stavkajoči delavci v gdanski ladjedelnici so ustanovili svobodni sindikat Solidarnost in zahtevali boljše življenjske razmere in politične reforme.

Doza za nabirko. Podpora Solidarnosti
Švedska, 1980–1989
Ośrodek Karta, Varšava, Poljska
1989 – revolucionarno leto v evropski zgodovini

V le nekaj mesecih so prebivalci srednje in vzhodne Evrope dokončno odpravili režime, ki so jim vladali desetletja. En za drugim so padli kot domine, železna zavesa, simbol razdeljene celine, pa je izginila.

Steber z bodečo žico
Avstrijsko-madžarska meja, 1940–1960
Les, kovinska žica
Haus der Geschichte der Bundesrepublik Deutschland, Bonn, Nemčija

Podpis Alda Mora, italijanskega predsednika vlade in predsednika Sveta Evropske skupnosti, na Helsinški listini. Na konferenci je imela Evropska skupnost prvič možnost, da kot pomembna partnerica na svetovnem odru diplomacije spregovori z enim glasom.

Pivnik, uporabljen pri podpisu Helsinške sklepne listine 
Finska, 1975
Srebro

Evropski potni list, uveden leta 1985, odraža nove možnosti prostega gibanja in je eden od konkretnih ukrepov Evropske skupnosti, da bi ustvarila občutek evropskega državljanstva.

Potni list ES/Danske
Danska, 1994
Zasebna zbirka, Bruselj, Belgija

Leto 1979 – zgodovinski dogodek krepitve demokracije v Evropi, ko se državljani držav članic udeležijo prvih neposrednih volitev v Evropski parlament. To pomembno skupščino odslej ne izbirajo več nacionalni parlamenti,  temveč postane prva mednarodna institucija, ki je neposredno voljena na splošnih volitvah.

Letak za evropske volitve
Združeno kraljestvo, 1979
Reprodukcija
Zasebna zbirka, Bruselj, Belgija

Zaradi slovenske in hrvaške razglasitve samostojnosti je prišlo do oboroženega konflikta, ki se je nato razširil v Bosno in Hercegovino, kjer so se spopadle etnične skupine. Vojno, ki se je končala leta 1995 z daytonskim mirovnim sporazumom, sta strašljivo zaznamovala genocid in etnično čiščenje. Srbski predsednik Milošević in vojaško vodstvo sta nato etnično čiščenje ponovno izvajala na Kosovu.

Pogreb na Kosovu
Jugoslavija, 1990
George Merillon
Fotografija
World Press Photo, Amsterdam, Nizozemska

Nemčija je 3. oktobra 1990 spet postala enotna država. Zagon za združitev se je še dodatno krepil z nenehnim množičnim preseljevanjem z Vzhoda na Zahod po padcu berlinskega zidu, pa tudi z rezultati volitev v Vzhodni Nemčiji v tistem letu, ki so pokazali, da državljani podpirajo združitev. Pogodba o združitvi je bila dogovorjena s štirimi državami, ki so Nemčijo zasedle po vojni: ZDA, Sovjetska zveza, Francija in Velika Britanija.

Praznovanje ob združitvi pred Brandenburškimi vrati
Gilles Leimdorfer
Berlin, Nemčija, 3. oktober 1990
Fotografija
AFP/Getty Images

Številni politiki, organizacije civilne družbe in podjetja so se že leta prej zavzemali za uvedbo enotne valute. Evropski voditelji so že leta 1969 razmišljali o ekonomski in monetarni uniji, v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so ljudje to pobudo podprli tudi na javnih demonstracijah.

Model evrskega kovanca
Italija, 1965 
Hiša evropske zgodovine, Bruselj, Belgija 

Skozi drugo polovico prejšnjega stoletja se je Evropa iz celine odseljevanja spremenila v celino priseljevanja. Potem ko se je zakonito priseljevanje omejilo, je bilo od osemdesetih let prejšnjega stoletja vse več nezakonitega priseljevanja. Predmeti, ki jih morje naplavi nazaj na tunizijsko obalo, tragično simbolizirajo stisko nezakonitih migrantov.

Dojenčkovo obuvalo, zaščiteno pred vodo
Zarzis, Tunizija
Zbirka Lihidheba Mohsena
Hiša evropske zgodovine, Bruselj, Belgija

Reševanje gospodarstev drugega za drugim, prenos obveznosti na davkoplačevalce in sporni varčevalni ukrepi v posameznih državah so bili preizkus zavezanosti državljanov evropskemu projektu. Evroskepticizem in nastrojenost proti EU sta naraščala; nacionalistična in skrajna desničarska gibanja so se širila, v več državah, med drugim v Grčiji, na Madžarskem in v Španiji, so zažigali zastavo EU.

Nalepka „Proti“ na referendumu o reševanju Grčije
Grčija, 5. julij 2015
Hiša evropske zgodovine, Bruselj, Belgija

Po koncu hladne vojne se je število držav članic več kot podvojilo. Švedska, Finska in Avstrija so se pridružile leta 1995, leta 2004 pa jim je sledilo še deset držav. Romunija in Bolgarija sta se pridružili leta 2007, Hrvaška pa leta 2013.

Evropa: Leto 1957 v primerjavi z letom 2007
Bruselj, Belgija, 2007
Pierre Kroll
Karikatura
Reprodukcija
Zbirka Pierra Krolla, Liège, Belgija 

Kaj je evropeizacija? To je sprejetje in izvajanje skupnih zakonov v vseh državah članicah EU, vse večje zbliževanje njihovih interesov in vse večja podobnost med njimi. Ti zakoni, znani kot pravni red Skupnosti, so nastajali več desetletij, države, ki se pridružijo EU, pa jih morajo vključiti v svoje nacionalne pravne sisteme.

80 000 strani prava EU
Nizozemska, 2003
Rem Koolhaas
Hiša evropske zgodovine, Bruselj, Belgija

Po letu 1989 ljudje niso več sprejemali komunističnega pogleda na zgodovino, ki je Sovjetsko zvezo in Rdečo armado slavil kot osvoboditelje srednje in vzhodne Evrope izpod nacistov. Za številne je bilo sovjetsko posredovanje zgolj nova zasedba. O komunističnih kipih in tablah z imeni ulic je tekla javna razprava, odstranili so jih ali celo uničili.

Relief spomenika sovjetski armadi, poslikan z liki iz popkulture in pozneje očiščen 
Sofija, Bolgarija, 2011
Reprodukcija

Ta evrski kovanec nosi podobo Slovenca Franca Rozmana, komunista, ki se je pogumno bojeval proti nacistični zasedbi svoje države. Rdeča zvezda – simbol komunizma – na njegovih prsih je upodobljena skupaj z zvezdami EU.

Evrski kovanec v priznanje partizanu komunistu
Slovenija, 2011 
Kovina

Odprtje nekdanjih tajnih dosjejev in arhivov v postkomunističnih državah je bilo nujno, da so se ljudje lahko soočili s komunistično preteklostjo. Naenkrat se je pokazala dejanska razsežnost državnega vohunjenja in represije.

Kepa papirja iz Stasijevih dosjejev
Leipzig, Vzhodna Nemčija, 1989
Papir
„Bürgerkomitee Leipzig e.V., Träger der Gedenkstätte Museum in der “Runden Ecke” mit dem Museum im Stasi-Bunker“, Leipzig, Nemčija