Ki jo vlaga DAVID WILKINS
Februarja 2019 sem prvič sprehodil v Hišo evropske zgodovine. Ker je bila popolnoma slepa in delno gluha, je bila to še nikoli prej. Čeprav smo imeli nekaj skrbi, ko smo zagnali, se je izkazalo za fantastično pustolovščino. Poleg tega je bila hiša dovolj ljubša, da je lahko posnela številne fotografije dogodka. Ker se nisem mogel dotakniti nobenega predmeta in sem imel le 45 minut, sem se osredotočil na en razdelek: prireditev o uničevanju – razstava, ki pojasnjuje uničujoč vpliv druge svetovne vojne na civilno prebivalstvo Evrope. Zgodbe se povedo z izbranimi osebnimi predmeti. Posnela sem predstavitve razstavljenih predmetov in s pomočjo nekaterih zabeležk prosila obiskovalce, naj poskusijo opisati predmet, preden sem pojasnil, kaj je dejansko.
Menim, da bi morala hiša to storiti pogosteje in bi obiskovalcem na edinstven način odprla oči. V nadaljevanju so zbrane pripombe obiskovalcev, ki so pojasnile, kaj bi rad vodil okoli hiše s slepim turističnim vodnikom.
„Ko sem bila povabljena na ogled Hiše evropske zgodovine in sem se naučila, da ga bo predstavila oseba, ki je ne bi mogla videti, sem bila zanimiva in zanimiva glede tega, kako bo to delovalo. Vendar je bil naš vodič David odkritje. Bil je pozoren govorec, ki je dejansko izkoristil njegovo pomanjkanje vida in nas pozval, naj dvomimo o tem, kaj smo videli, zaradi česar je celotna izkušnja veliko bolj potopljena in nam je omogočila, da razstave vidimo v drugačni luči. Ta obisk vsekakor priporočam vsakomur in spodbujam k širši uporabi tovrstnega razmišljanja, da bi bili muzeji dostopni vsem.“
„Udeležila sem se opoldanskega ogleda ob spravilu uničenja, ki ga je izvedel David Wilkins. Predstavitev Davida kot turističnega vodnika je bila čudovita izkušnja. Nasprotno od „tipičnih“ turističnih vodnikov, ki opisujejo predvsem dejstva in zgodovino predmetov, ki jih prikazujejo, je Davidu uspelo prinesti predmete, o katerih se je pogovarjal, in dodal veliko čustveno globino temi, ki je že sama po sebi tragična. Čeprav je bil njegov pristop stvaren, je bil tudi zelo senzoričen, zaradi česar smo se počutili vpletene v ogled, saj moramo opisati predmete in nam omogočiti, da pogledamo več, kot vidimo. David nas je opozoril, da je to, kar je videti kot pisno pismo na kosu papirja, pravzaprav dobrodošle besede, ki jih je moški, ki je bil v ruski glagi, vgraviral v drevesno deblo. David nas je poglobil in poglobil ter nas prisilil k neposrednemu sodelovanju s predmeti in nam v novi luči pokazal drugo svetovno vojno.“
„Dejstvo, da so bili vsi predmeti, o katerih je govoril, za steklom in da se jih ni mogel dotakniti, ter dejstvo, da se je moral vse naučiti skozi srce (razen besedil, ki jih je lahko prebral po stroju), je ogled še toliko bolj izstopal. Zaradi nekaterih podrobnosti je bil ta obisk drugačen – kako David bere in kako je dobil nekaj zelo natančnih informacij, ki so včasih napačne (kot so datumi) – vendar zame ni bil resnično škodljiv. Res je, da včasih ne veste, ali morate vodniku sporočiti, da je storil napako; to pa je tudi vprašanje, ki se nam zastavlja z vodniki, ki jih vidimo! David je omenil dejstvo, da na začetku obiska ni videl samo enkrat, in to je resnično potrebno. Druge stvari, ki so izstopale, kot sta njegov glas in njegov ton, so bile zelo prilagojene temi obiska. In najbolj nepozabna stvar, ki sem se vrnila s tega obiska, ni bilo Davidovo pomanjkanje vida, temveč izvirni slog, ki ga je sprejel za obisk, interakcija z občinstvom in njegovo včasih zelo natančno znanje: skratka, nič ni povezano s kakršno koli invalidnostjo.“
David me je povabil na ogled Hiše evropske zgodovine. Nekoč sem obiskal muzej, preden sem se seznanil z vsebino, ki je na voljo, ne pa z vsebino ogleda. Moje prejšnje mnenje o muzejskih ogledih je bilo, da so pogosto prenagljeni in se ne osredotočajo na razstavne razstave. Zato sem bil z veseljem presenečen, da se je ogled z naslovom „Harvest of Destruction“ osredotočal na točno točno točko v zgodovini in se o njem poglobljeno spominjal z evropskega vidika, vključno z Rusi in običajno Zavezniškimi silami proti nacističnemu prikazu. Všeč mi je bila uporaba predmetov, da se poudari vpliv ulova o uničevanju, in uporaba obeh citat. Ker Davida nisem opazil, da je njegova dostava, ko je govoril z nami, prišla iz srca, bi lahko povedali, da je bil strast nad temo, o kateri govori, in da se je ves čas ogleda kazala.“
„V Hiši evropske zgodovine sem se udeležil sprehoda Davida Wilkinsa, kar je bilo odlično odkritje. Muzej sem večkrat obiskal, vendar sem ob tej priložnosti (prvič) naredil trenutek, da sem meditiral o tem, kar sem pogledal. Razlog za to je bila predvsem občutljivost Davida in izjemno privlačen način interakcije s predmeti v muzeju in udeleženci obiska. Menim, da bi bilo treba v Hiši evropske zgodovine izvesti voden ogled, ki ga opravijo vizualno oslabljeni ljudje, saj lahko prinese veliko korist za izkušnje obiskovalcev.“
Skratka, moj prvi tovrstni obisk je prejel veliko pozitivnih povratnih informacij obiskovalcev Hiše. Podanih je bilo nekaj predlogov o tem, kako bi ga bilo mogoče izboljšati. Ne le, da so obiskovalci menili, da je to bogata izkušnja, temveč so bili zelo zadovoljni, da bi to počeli še enkrat. To je tudi izkušnja, da bi se moralo veliko obiskovalcev pogosteje dogajati tako v sami hiši kot po vsej Evropi. Ne morem čakati na nov ogled Hiše.
