Odpadki v okolju

Kaj dejansko vemo o odpadkih, ki so se pojavili z množičnim širjenjem menstrualnih izdelkov za enkratno uporabo od 50. let dvajsetega stoletja? V tej seriji sedmih intervjujev so podani zelo različni pogledi na temo menstrualnih odpadkov. Ta epizoda se nanaša na neustrezno odlaganje. Strokovnjakinja za odpadne vode Bianca Mimietz iz komunalnega podjetja Berliner Wasserbetriebe pojasnjuje težave, povezane z vložki in tamponi, ki se odvržejo v stranišča.

Supanje je v prvi vrsti rekreacijska dejavnost, s katero se ljudje razgibajo in sproščajo. Vendar pa pogled na reke, jezera, bregove s supa razkrije tudi pogled številne stvari, ki v vodo ne sodijo in suparjem omogoči, da dosežejo sicer nedostopne smeti. Nejc Gajšek je okoljski aktivist, ki se že od zgodnjega otroštva zelo zanima za naravni svet. V svoji zgodbi razkriva, kako on in njegova skupnost SUPing sodelujeta pri organiziranih dogodkih in kampanjah čiščenja, zbiranju odpadkov, čiščenju okolja in poskusu spodbujanja drugih, naj storijo enako, tako da dokumentirajo svoje dejavnosti in jih objavijo v družbenih medijih.

Kaj dejansko vemo o odpadkih, ki so se pojavili z množičnim širjenjem menstrualnih izdelkov za enkratno uporabo od 50. let dvajsetega stoletja? V tej seriji sedmih intervjujev so podani zelo različni pogledi na temo menstrualnih odpadkov. Ta epizoda se nanaša na direktivo EU o plastičnih proizvodih za enkratno uporabo, ki velja od 3. julija 2021. Werner Bosmans, ki je imel ključno vlogo pri njenem razvoju, govori o tem, zakaj je bila direktiva oblikovana, katere proizvode zadeva, in pojasnjuje oznako „Plastično v izdelku“.

Reka Temza je bila že od nekdaj mestno odlagališče.

Blatokopi kot Lara Mainklem med brskanjem po mulju najdejo vse vrste odpadkov, ki končajo v reki, od zgodovinskih odpadkov, kot so glinene pipice za enkratno uporabo, ki ustrezajo sodobnim cigaretnim ogorkom, do sodobnih smeti – mobilnih telefonov, nakupovalnih vozičkov in plastičnih igrač.

Vse te raznolike odpadke povezuje dejavnost blatokopov, ki v rečnem mulju iščejo zaklade, saj danes običajno ne najdemo smisla in doživetij ob brskanju po odpadkih.

Kaj nam odpadki povedo o spremenljivi naravi naše družbe?

Leta 2015 so se na zunanjih in notranjih mejah Evrope pisale zgodbe o beguncih. Leta 2018 so postale del stalne zbirke Avstrijskega etnografskega muzeja. Ta video posnetek skuša vizualno ponazoriti zgodbe o pobegu ljudi in njihovo prisotnost v našem muzeju. Begunci, njihove zgodbe in njihove stvari si zaslužijo mesto v naših zbirkah in naši kolektivni biografiji. Ljudje so morali ob pristanku v Evropi za seboj pustiti številne dragocene, ničvredne in vsakdanje predmete. Nekateri od teh predmetov so se znašli na naši razstavi. Nekatere nove predmete bi lahko obravnavali kot odpadke ali odvržene smeti, vendar smo jim, kot prikazujemo v naši stalni zbirki, dali novo vrednost, zato se obiskovalci ob pogledu na te predmete lahko vprašajo: „Kaj je odpadek in kaj je vredno ohraniti?“

Smo na odlagališču elektronskih odpadkov v Agbogbloshieju v Gani, kjer prisluhnemo pričevanju Lennoxa Yabidouja.

Sodobni pobiralci odpadkov: v dimu in hlapih, brez opreme in zaščitnih oblačil. delo poteka v težkih razmerah.

Videoposnetek prikazuje nepravično naravo kolonializma odpadkov in škodo, ki jo prizadene okolju.

Poleg razmisleka o zgodovini pokaže tudi dejstvo, da v Gani in drugod ljudje najdejo vrednost in sredstva za preživetje v tem, kar zahodni svet zavrže, ker zanj nima več vrednosti.

Na internet je trenutno priključenih približno 22 milijard naprav. Koliko jih je natančno? Nihče ne ve. Ocenjuje se, da v eni minuti v povprečju opravimo 6 milijonov poizvedovanj na Googlu, naložimo 96,000 fotografij na Instagram, objavimo skoraj 600,000 novih tvitov na Twitterju, prejmemo 180 milijonov e-poštnih sporočil v svoje poštne predale in preletimo približno 150,000 sporočil na Slacku.

Ali ste se kdaj vprašali, kje in kako se shranjujejo vse te vsebine? Kaj se zgodi s starimi e-poštnimi sporočili, ko padejo na dno nabiralnika? Nepotrebne datoteke, aplikacije, podvojene fotografije in videoposnetki so tako imenovani digitalni odpadki, katerih shranjevanje ustvarja ogromne potrebe po električni energiji.

Po ocenah je informacijska in komunikacijska tehnologija, ki jo sestavljajo računalniška strojna oprema, pametni telefoni, tiskalniki, slušalke za navidezno resničnost, sateliti in celotna infrastruktura, ki zagotavlja internetno povezavo, odgovorna za 620 milijonov ton emisij toplogrednih plinov na leto.